V napolitansko mesto barka plava,
Prijadra v njej Abuna Soliman,
Al krepka, čversta več mu ni postava,
Zapušča ude moč bolj dan na dan.
Na posteljo junak bolan so uleže,
Budijo zadnji boj ime smertne teže.
Telo slabi, očesu luč vgasuje,
Abuna v roke vzame sveti križ,
Življenje Večnemu za greh daruje,
Al preden vgasnc mu življenja bliš,
Ko že na važno pot se duh odpravlja,
Abuna še junaški sklep ponavlja:
„Prečudna je, Gospod! previdnost Tvoja,
Nezmožna laž in revna Tvoja stvar,
Če hočeš, da konča se doba moja,
Naj kratko bo življenje Tebi dar.
Če hočeš pa, da luč mi dalje sveti,
Na veke čem za Tvojo čast goreti.“
„Spet po Evropi hočem glas poslati,
In blagoslovil boš ga sam Gospod;
Do diha zadnjega osrečevati –
Vernivši se – želim zamorski rod,
Dežela nilska bo kraljestvo moje,
Po njej razglašal, Bog, bom čuda Tvoje.“ –
Telo slabi, očesu luč vgasuje,
Junak kerščanski Večnemu se vda,
Junaško dušo Njemu izročuje,
Iskreno poljubuje Jezusa.
Z besedo rahlo zadnjega slovesa
Pošilja mile prošnje glas v nebesa:
„Zgodi se naj, Mogočni, volja Tvoja,
Ker Milost večna, češ, umerjem rad,
Naj mine čas težavnega mi boja,
Ponavljam vročo prošnjo zadnjikrat:
Daj milost Božja – blažene Marije,
Da rajski svit zamorcem vsim prisije!“ –