Odpert je raj slovenske očetnjave,
Bog spremljaj te, Abuna Soliman! –
Tvoj duh ne dviga v jasne se višave,
Ni plamen svitlih lučic ti prižgan,
Ne lepša cvetje pisano dobrave,
Ni med jeziku, grom besedi dan:
Po lahkem tiru noga se ti giblje,
Čez val pohlevni čolnič tvoj se ziblje.
Naloga pa ti sveta je edina,
Da v sercu ti ljubezen plameni;
Nad vse velja ti rajska domovina,
Za njo bojuje se junaška kri,
Do nje te vabi gora, log, ledina,
Brez nje izida pesmi tvoji ni,
Ker Božjo slavo vbira tvoja stuna,
Junak v kraljestvu Božjem si, Abuna.
In komur verno serce v persih bije,
Razgreval bo ga strune tvoje glas.
Kot solne žarke po stvarjenji lije,
Edini v njem se vse bliščobe kras:
Tako verste se tvoje melodije
V neskončnem, večnem Solncu celi čas,
Nebeški svit soglasju pot odgrinja,
In v njem začetek se in konec strinja.
Če djanje zemeljsko poveličuje –
Mogočno plava – pesem do višav;
Če pa neskončnost svitlo poslavljuje,
Obdaja senca smertnih jo nižav. –
Zagovor tvoj naj svet slovenski čuje,
Popotvaj srečen, radosten in zdrav,
Pozdrave nesi vsim slovenskim krogom,
Da mili bojo ti. – Abuna, z Bogom!