Na barko! na barko! razlega se pok, Izmakne se prijatlom iz rok, Brezumno le-ti obmolčijo. Mornarji s čolničem obstoje,
Od kraja ž njimi Abuna gre, In „z Bogom!“ glasi donijo. Razgublja se besed razum, Raznaša jih mestni in morski hrum,
Le roka roki še miga. Med duhom sopar močno bobni, Odrine barka od strani, Valovje široko zašviga.
In urno jadra morski kolop, Potrese pod nogami se strop, Abuna prijate zakliče. Smejaje njun steguje roke,
Kervave solze toči serce, Od kraja se naglo pomiče. „Neznansko res ima serčnost, Velika je blagega serca krepost,
Naj spremlja Bog ga večni!“ – „„Spremili so me do morja, Pa mirno ostanejo doma, Naj bojo zdravi in srečni!““ –
Prijatli še vedno na kraji stoje, Ne vidijo več se na morji ljudje, Le malo se barka razloči. Ne vidi jih Abuna več,
Ker deleč že od kraja je preč, In brezni so morski globoči. Obmorje še vidi, ne vidi se dom, Med ribami plava morski som,
Zdaj doli, zdaj gor' so očesa. Duh misli, razno čuti serce, Že zaostale so znane gore, Razširjajo bolj se nebesa.
Doživel Abuna je dvajset let, Al nikdar tako občutil popred Še Božje ni velikosti. Mogočno se želja prejšnja novi,
Močneje nekdanje sklepe terdi, In poln je junaške kreposti. Pokaže suha zemlja se zdaj, In barka srečno zadene na kraj,
Po suhem ga pelje spet cesta. In urno derda, skoz mesta, vasi, Kar v sinji daljavi se zablišči Zidovje večnega mesta!
Cookies on Poetry Cove