Pošlje barke Haled paša, Pošlje jih po Beli reki, Od Hartuma preč veslajo Med zamorce na kupčijo.
Ž njimi Soliman Abuna V kraje notranje odrine, V kraje vroče, nepoznane, Kjer brez sence sonce sije,
Kadar vzplava na verh neba. Močne jadra so napete, Silni piskajo vetrovi, Oster glas ušesom žvižga,
Kot kobilce bi cverčale, Kadar siloviti roji Skrivajo bliščobo solnčno. Nepokojno je valovje,
Kot morje široka reka, Zibljejo se težke barke, Les, železje se stresuje, Sever v čversti steženj buta,
In napenja močne jadra, Urno goni proti jugu, Med zamorce, narod černi. Gleda krog in krog Abuna,
Proti nebu in po zemlji, Pred očmi prikazni nove Se verste, serce budijo. Kakor gleda vojskovodja
Gore, griče in planjave, Gleda, kaj sovražnik dela, Kam postavil bi kerdela, Da doseže slavno zmago:
Tako Soliman Abuna Meri z bistrimi očesi Čudno zemljo afrikansko, Kjer postavljal černim ljudstvom
Bo zastavo večne slave. Kaže razno se bregovje, Gosta trava ga zarašča, Bolj kot dolga rež velika,
Pase v njej se černa truma, Truma slonov afrikanskih. Tam stoje stoletni gozdi, Solnčni žar jih ne predira,
Varna je po njih zverina Po berlogih, v nočni senci. Pevske trume, drobne tice Letajo po tamarindah,
Sveti pisano se pelje, Tanki kljuni žvergolijo. Tu labud po Nilu plava, Tamkej truma opic skače,
In žirafa vrat vzdiguje. Zadaj se skalovje dviga, Dim vali se proti nebu, Barke ljudstvu krog oznanja.
Že prihaja černo ljudstvo, Čudi se brodarjem belim, „Mata da doto“ prepeva: Dobro nam imej se Sultan!
Barke jadra spet napnejo, Plavajo po Beli reki Vedno dalje proti jugu. Zvezde severne bežijo,
Nove zvezde se na jugu V žarni kažejo bliščobi. Pod obnebjem nad puščavo Zračne švigajo zercala,
Gozdi, reke, vasi, mesta, Zvezde, morje, ljudske trume, Švigajo ti pred očesom, Zginjajo kot bela pena,
Kakor blisk bežijo urno. Nove trume vrejo k barkam, Heliabci in Šiluki, Borci, Čirci in Vajaci,
Kiki, Berci in Arolci, In še ljudstev druzih mnogo, Staro bliža se in mlado. Černo ljudstvo glasno peva.,
In pozdravlja vse brodarje; Pride ž njimi kralj Nigila, Černi kralj k brodarjem belim, Novih gostov se raduje,
Ž njim prepeva černa truma: „Zdrave barke gospodarja, Zdravi bodite brodarji, Daljni bratje, bratje beli,
„Mata da doto, zdrav Sultan!“ – Vse na suho gre iz barke, Gre tud Soliman Abuna, Radovedno ljudstvo gleda
In spoštljivo ga pozdravlja. Zdaj pričenja se kupčija, Daj „bakšiš, bakšiš“, darilo, Dajte svitlih nam kristalov!
Černo ljudstvo prosi, vpije. Dajo turki steklenine, Slonokostje pa zamorci Urno nosijo na barko.
Mirno gleda jih Abuna, Prime pa ga kralj Nigila, In poprosi za darilo, Da Abuna mu darilo,
Svitle da mu steklenine, Razdeljuje jo med ljudstvo. Černo ljudstvo se raduje, Ploska, skače in prepeva:
„Živi, Soliman Abuna!“ In po nilskih se deželah Krog in krog en glas razlega: „Prišel oče je, Abuna,
Beli mož med narod černi, Dal je svitlih nam kristalov, Živi, Soliman Abuna!“ Gleda Soliman Abuna,
Kak se ljudstvo ga raduje, Prime citre, vdan v strune, Mili glasi zadonijo Da odreva po dobravah.
Černo ljudstvo poskakuje, Če tud Nigila udriha, Glasba mična vse opana, Radostni pojo zamorci:
„Oj Abuna živi, živi! Zmiraj ti pri nas ostani, Ti kraljuj v deželah naših!“ Vse potihne, na tla sede,
Ko pomigne jim Abuna, Govori besede take: „Prišel k vam sem, černi bratje, Zmirom čem pri vas ostati;
Gor nad zvezdami dežela Je nebeškega Očeta; Vekomaj on v njej kraljuje, Tam so vsi narodje zbrani,
Kar jih bilo je na zemlji. Prišel k vam sem, černi bratje, Da vam gori pot pokažem. Vernem se, pa zopet pridem,
Z mano pridejo tovarši, Ž njimi sreča in veselje. Ti pa Nigila, govori, Odgovori mi vse ljudstvo!
Bote radi nas imeli?“ – Odgovarja kralj in ljudstvo: „Radi bomo vas imeli, Živi Soliman s tovarši,
Vaše bo kraljestvo naše.“ Govori in se raduje Nigila zdaj kralj, in ljudstvo, Sega v roke Solimsnu.
Al skrivaj se turek vmeša, Ino straši černo ljudstvo, Vrag poslal ga je peklenski, Da hudobnež beseduje:
„Nigila, ti kralj, in ljudstvo, Bojte vsi se bele kože!. Če Abuna tu ostane, Več rosil vam dež ne bode,
Zemlja ne sadu rodila, Bolj kot zdaj bo solnce peklo, Jedli bojo vanj otroke – Tak Abuna, kot tovarši.“
Razserdi se truma černa, Jezno Solimanu vpije: „To kibo: le berž na barko, Spravi se od nas Abuna!“
Močne jadra so napete, Barka spet na sever plava, Verne se v Hartum Abuna. Černo ljudstvo tiho gleda,
Nigila pa zbranim reče: „Vselej turek rad se laže, Mož pravičen je Abuna, Naj ostane, da pokaže
Pot v deželo nam nad zvezde,. Da nam dela radost, srečo.“ Poterjuje černa truma, „Živi Soliman!“ zavpije,
In za barko urno steče. Nigila doide barko Od bregovja z ljudstvom kliče: „Stoj in verni se, Abuna!
Turek naj domu pobegne, Živi, Soliman Abuna!“ Potolaži jih Abuna: „Černi bratje, kmalo pridem,
K belim bratom po tovaršev Grem, da jih pripeljem sabo, Ta čas zdravi ostanite; Drugo leto vam pokažem
Pot v deželo gor nad zvezde, Srečo, radost varat prinesem.“ Veter piše, barka plava, Černo ljudstvo glasno kliče:
„Živi, Soliman Abuna, Kmal prinesi radost, srečo!“
Cookies on Poetry Cove