Vojska vstavljena.

Pride sel k Belenijanu, Tje v Nigilovo kraljestvo, Vojsko Barcem napovedat, Tako ljudstvu beseduje:

„Poslušajte, kaj vam pravim: Jezni berski so glavarji, Hudi bevski so vojaci, Njim pogum gori kot plamen,

Hočejo vas v boj imeti; Okrog Lade in po Ladi, Po deželi in po mestu Tromba pole, boben bije,

Kri junaška v boj se spravlja; Solnce trikrat ne zaide, Da vam, nečloveški Barei! Bojo psi kosti lizali.“

Sel izreče in odide. Zdaj po barski se deželi Širi hrup: na boj vojaci, Primite orožje v roke,

Da pokažete pesjanom, Kako hudo so se spekli, Da so vojsko z nami vžgali. Solnce trikrat ne zaide,

Da odbijemo jim glave, Prebodemo jim trebuhe, Da zapalimo jim koče, In poberemo vse blago.

Širi glas se po deželi, Tromba poje, boben bije, Vse na boj se ljuti zbira. Tri dni ljudstvu tromba poje,

Tri dni glasen boben bije, Meče brusijo vojaci, V strup pomačejo puščice, Loke mažejo z mazilom,

Tule polnijo z železjem, Krepijo pesti si močne, Zbirajo si terde kije, In za trombo se podajo

Ter za bobnom k poglavarju. Tretji večer, zadnji večer Pride truma brezštevilna, Vre k ponočni veselici.

Vsak vojak orožje nese, Desno pa derži visoko, V njej navezano je dračje, Težka butara, visoka,

Proti nebu platnen šviga, Težka bakla je prižgana. Kakor svetijo plameni, Če se morska vojska vname,

Ko zažgane barke čudilo Zibljejo se po valovji: Tak se križajo goreče Bakle s svitlimi kresovi,

V močnih rokah jih zamorski Čversti nosijo vojaci. Z vojsko šotor se napolni, Sred šotora oginj šviga,

Luč se krog in krog razširja, Kakor sobice jasno sveti. Tam glavar stoji z orožjem, Mladi so okrog vojaci,

V desni bakle jim gorijo. Zraven ljudstvo je v okrogu, Ženstvo, starci in otroci, Vse se giblje in prepeva,

Vmes odmeva glasna tromba, Boben bije in rogovi Trobijo prečudne viže, Zdaj se poglavar oglasi,

Vse potihne, ko pomigne, Zbranim tole beseduje: „Poslušajte, stari, mladi! Kaj bom poglavar govoril.

Jezni berski so glavarji, Hudi berski so vojaci, Hočejo vas v boj imeti. Jutri zgodaj boj se vname,

Hočemo jim pokazati, Kaj premore kri junaška. Danes pa se veselimo, Krepimo si močne ude,

Boj prinese Barcem slavo, Zmaga dojde nam z bogastvom. Zdaj v kolesu se vertimo, Jutri bomo tacat plesali,

Kjer bo tekla kri junaška, Radost naša bo velika.“ „Doto matat!“ ljudstvo vpije, „Zmaga naša mora biti!“

In vojaci svitle bakle Stegnejo nad glave ženstvu, Starcem in otrokom zbranim, Ter z orožjem zarožljajo,

Na vse gerlo zagermijo: Bodemo za vas se bili, Tekla bode kri junaška, Zmaga naša mora biti!“

Zdaj se pari zavertijo, Vse se giblje, vse se ziblje, Glasno petje se razlega, Tromba poje, boben bije,

Vmes odmevajo rogovi. Svetijo se krog ognjišča, Kviško švigajo plameni, Krog pa trume se vertijo. –

Dan napoči, boj se bliža, Zadnjič divje zavertijo Krog plamenov se v kolesu. Spet se poglavar oglasi,

Vse potihne, ko pomigne, Tako zbranim beseduje: „Poslušajte, stari, mladi, Kaj bom poglavar govoril.

H koncu zdaj je veselica, Čas je, da se v boj podamo, Že prihajajo pesjani. Zvečer pa bo zmaga naša,

Zopet bodemo veseli, Bolj kot zdaj se radovali, Ko potolčemo Berjane. To pa moramo storiti,

Nikdar niso dedje naši Dali se pesjanom v roke, Nikdar se mi ne vdajmo. Vi mladenči, le pogtumni!

Zmaga naša nora biti, Glejte, matere, sestre vam Pletle slavne bojo vence, Ko se vernete iz boja.

Pasti mora, kdor se bliža, Idimo na boj junaci!“ Zopet silni boben bije, Tromba poje in rogovi.

Vsaka koča boben tolče, Vsaka koča v trombo piska, Ko zasliši velki boben. Silna vojska se pomiče,

Vse se meša za vojaci, Ženstvo, starci in otroci, Širi hrup se po planjavah, Da odmeva od bregovja.

Tak vale se silni Barci, Bližajo se jezni Berci, Huda vojska se pričenja. Že razpenjajo se loki,

In natikajo pušice, Vzdigajo se suljce, kiji, Eden sproži, drugi meri, Tretji mahoma udarja.

Kar zavriska černo ljudstvo: „Čujte, glejte, belokožnik; Prišlo je božanstvo sveto, Hudo smo se pregrešili.“

Bel mož v černem oblačilu Stopi med kerdela ljute, Skoz legat tako zatrobi: „Kaj se bijete zamorci,

Večni Bog če mir imeti! Če se bote vojskovali, Dež ne bo rosil na zemljo, Več ne bo vam rasla dura,

Žeja, lakota morila Bo nemilo po deželi. Spravite se, mir storite, Odložite berž orožje,

Tako sveti Bog veleva, Ki visoko je v nebesih, Gor nad zvezdami, nad solncem, Ki pa zmirom dobro vidi,

Kaj počenjate na zemlji. Toraj urno mir storite, Da ne pošlje hodili kazni!“ Vse sterme govor posluša,

Že odlagajo orožje, Sulice in težke kije, In podajajo si roke, K možu belemu hitijo,

Ter priklanjajo se nizko. Pridejo vsi poglavarji, Trume barske, trume berske, Vse zgleduje se in čudi.

Zopet jame govoriti Beli mož v obleki černi, Vse potihne, ko pomigne, Tako trumam beseduje:

„Prišel sem iz daljnih krajev, Barka k vam me je prinesla Sem čez morje, gor po Nilu. Bog poslal me je nebeški,

Ki ga vi še ne poznate, Da vam srečo, mir prinesem.“ Zdaj pristopi kralj Nigila, Serčno belega objame,

Černi trumi beseduje: „Poslušajte stari, mladi! Vidil jaz može sem bele, Ki so zopet se vernili,

Šli v domovje po tovaršev. Bil je Soliman Abuna, Dal nam svitlih je kristalov, In obljubil, da še pride,

Pot v nebesa nam pokaže, In prinese srečo, radost. Beli mož, povej mi urno, Kje je Soliman Abuna,

Al si ti izmed tovaršev?“ Belokožnik odgovarja: „Verli, dragi kralj Nigila, Slišal sem o slavi tvoji,

Pravil mi je sam Abuna, Ki preserčno te pozdravlja. Kmalo spet v dežele vaše Pride Soliman Abuna.

Jaz tovarš njegov sem Vinko, Moje sveto je povelje, Da mirujete z orožjem, Kmalo bo pri vas Abuna,

Mir in srečo vam prinese, In pokaže pot v nebesa.“ Zveseli se černa truma, Vmiri in domu se verne,

Sabo Vinkota povabi, Čuda Božje ta jim pravi, Svete vere luč prižiga.