Tretje pevanje.

Preglasno zopet pevaj, mila struna! Cirila in Metoda slavne dela, Kako junaška brata iz Soluna Gorečnost sveto v sercu sta imela,

Da iščeta narodov Božji slavi, In vterjata v nebeški jih postavi. Med tem, ko se Ciril v Kerzon odpravi In v morji najde svetega Klemena,

V vinograd Božji nove terte stavi Metod v Bolgariji, jasni vremena; Bolgarski kralj sam, Bogor, ne zameta Besede, ki mu večen sad obeta.

„Bog s tabo, dragi Bogor, kralj mogočni, Ki delajo ti senco svitli dvori, Ime sem slavno v zemlji čul iztočni Pri blagi vesarici Teodori,

Od nje prišla ti sestra je kristjana, Zveličavna ti vera ni neznana.“ Tako Metod, ko pride, beseduje, Kralj pelje v svitle ga vesel dvorane,

V pogovorih se raznih ž njim raduje, Ne meni pa se dosti za kristjane, Marveč Metoda, ker spozna slikarja, Pokaže naj umetnost, nagovarja.

Metodi posla tega se ne brani, Poslednjo sodbo v malo dneh narisa, In kralju radovednemu naznani, Da k njemu gledat pride živopisa.

Sploniti hotel je visoke želje, V podobi strah se bere in veselje. Ko rok umetnih se odkrije delo, Pogleda kralj – pa groza ga prešine;

Prečudno ga do serca je zadelo, Ko vidi križ svetiti od višine, Pod kterim plašne trume mergolijo, Iz grobov tamnih mertvi se budijo.

„Metodi! strašno sliko mi razjasni, Kaj trombe te, kaj svitli križ pomeni, Kaj hočejo z višav duhovi krasni, Zakaj iz breznov švigajo plameni,

Iz grobov kdo – zakaj budi merliče? Razloži mi!“, Metodu Bogor kliče. Metodi resno se potem oglasi: „Mogočni kralj! skrivnosti vse izvedi,

Katere skrivajo prihodnji časi; Kar kaže slika, jasno je v besedi Taistega, ki vstvaril je svetove, Odločil koncu njih prečudne dnove.

Človeški rod, ki se po zemlji giblje, Kar um njegov – umetna dlan počenja, Zvezdišče, ki se v krogih zlatih ziblje, In kar se po vesoljnosti razpenja –

Vse to da ni v ostanku vekovito, V besedah kratkih bodi ti odkrito. Ko časa tiru zginejo mejniki, Poslednje sodbe velki dan napoči,

Stoletij vseh rod v družbi preveliki K sodniku zbere se, kar zemlja poči, Z višav nebeški glasi zadonijo, In mertvi se iz grobov vse zbudijo.

Kot v strahu se predramijo spijoči, Ko močno zagermi čuvaj v terdnjavi, Ak švigajo plameni v tamni noči, Da jasno se žari nebo v višavi:

Tako bo takrat k strašni sodbi vrelo, Kar koli je na zemlji kdaj živelo. Odpro pekla se brezni strahoviti, Da pridejo zaverženi duhovi,

Ter zablišče v lepoti vekoviti Nebesa se, in svitli Stvarnikovi Krilatci se prikažejo z višine, Prečudno ta pogled ves rod prešine.

Ker sam Sodnik v presvetem znamnji križa Sred trum se zveličanih prikaže, V oblacih svitlih se na svet poniža, In ž njim duhov prečistih zveste straže,

Da razsvitlijo skrite se tamnice, Zasliši svet vesoljni glas pravice. In kot se tmina od svitlobe loči, Kot olje v čisti vodi kviško splava,

Kot zgine noč, ko zarija napoči, In ptica roparska v zakotje tava: Tako se takrat trume razdelijo, V stran desno se in levo razkropijo.

Izvoljeni na desni bodo stali, Kot solnčni blišč njih dela se svetile, Zaverženci na levi trepetali, Kak bodo jih pregrehe sramotile,

Pred celim svetom bode vse odkrito, Če bilo je poprej še tako skrito. Na desni bo veselje preneznano, Ker družijo se serca ljubijoče;

Nad njimi večno solnce bo prižgano, V Sionu večno jim sijati hoče, Izvoljene Sodnik pokliče svoje: Vi zvesti, pridite v kraljestvo moje.

Kako pa strah in groza bo na levi, Kako prestrašen kraj jim v dom pripravljen; Bolj bil Jeruzalem ni stiskan v revi, Ko z vojno Titovo je bil zastavljen.

V trepetu hudem bodo hrepeneli, Da v tamne brezna bi se skriti smeli. Le en pogled bo strašno jim plačilo: Odgerne Bog oblakov sivih mejo,

Pokaže jim deželo čudno milo, Nebesa z vsem bogastvom se odprejo, Da izvedo nesrečni, kaj zgubili, Ker niso Vsemogočnega ljubili.

In kazni glas: Zaverženi bodite! Odpre jim vrata v brezna globočine, Kjer vekomaj jih muke strahovite Skelele bodo grozne bolečine,

Nikdar jim zlato solnce ne posije, Nikdar ust hladna rosa ne polije. Al blagor blagor njim, ki na višino Povzdignejo se s čistimi duhovi,

Ki vzplavajo v nebeško domovino, Kjer sijejo neskončno jasni dnovi, Razlegajo se sladki rajski glasi, Brez vseh težav verste se zlati časi.

Narava vsa z obnebja lepotijo, Ki lepša solnce, luna ga z danico, Življenje srečno s serčno harmonijo, Ljubezen kratka z blaženo slaščico,

Ki kaže na življenja se obzorji, Ni proti raju kapljica na morji. Da bodeš tudi mili kralj med njimi, Ko bojo k ostri sodbi prihajali,

Verjemi meni; vsi ki v smertni zimi Pozebli so, pred sodbo bodo stali, Takrat enaka revščini bo krona, Zlato ti ne pomaga do Siona.“ –

Bogor. „Verjamem, in me grozni strah obdaja, Prečudna je pomemba tvoje slike; Kak ljubo svetega zavetje raja,

Kako pa muke grešnikom velike! Al kak se človek strašni grozi vbrani, Povej, kdo bode stal na desni strani?“ Metod.

Le ena pot do večnega je mesta: Nedolžnost v dušo sveti kerst izlije, In ak gori potem ljubezen zvesta Ves čas, da se življenja solnce skrije,

Al če pokora poravna napake, Potem se nadjati je sreče take. Zatorej Bogor, ako srečo ljubiš, Če strašijo tamnic te večnih muke,

Če zvestost sveto Večnemu obljubiš, Razložim ti zveličavne nauke, Oblijem ti z vodo kraljevo glavo In rajske slave podelim zastavo.“

Kralj radosten v besede te privoli, Nad vse mu draga je keršanska vera, Zvesteje vsaki dan k nebesom moli, Naukom milim serca ne zapera;

Ko podučen odkriva sveto vdanost, Metod mu kerstno napove svečanost. Približa dan se sreče zaželene, Prikaže Bogor se v obleki krasni;

Vse izbe so po dvoru razsvitljene, Obrazi vsi kot mila zora jasni. Pobožno moli vero kralj z gospodo, Metodi ga oblije s sveto vodo.

Kot sveti se labod o svitli zori Na sinjega jezera poveršnjini: Tako kralj mil med svitlimi je dvori, Jasni obličje v rajski se milini,

Metod poda mu belo oblačilo, Da bi nedolžnosti mu znamuje bilo. Prične potem se radostna gostija, Da kralja in Metoda poslavljuje;

Odmeva po dvoranah harmonija Srebernih strun, ki serca napolnuje S prečudno slastjo, čaše se bliščijo, In sreče glasi Bogoru donijo.

Al vez, ki brati ljudstvo in vladarja – Enaka vera vez je najmočneja, Od vseh strani hrum vpornega viharja Bolgarska nagloma razširi meja

Taisti dan, ko kralj se pokristjani, „Pred mestom boj je!“ zagermi v dvorani. Nabirati orožja ni mogoče, Gospodo vso in kralja strah prešine,

Tolaži pa Metod izdihajoče Ter pravi: „Zmaga pride iz višine, Bila je danes kralju ura srečna, Poslavi ga še enkrat milost večna.“

Z orožjem jezna truma se približa, Naproti kralj ji gre in zveste straže. V trenutku tem oblak se bel poniža, Krilatec svitel ljufdstvu se prikaže,

Zakliče: „V miru Bogor naj kraljuje, Naj viši Bog keršanstvo poslavljuje.“ Oborožena truma se prestraši, Pred jasni lučjo pade na kolena

In kliče: „Sklepi so hudobni naši, Mogočen Bog je novega imena; Kralj svitli! pošlji tudi nam Metoda, Da ena vera vsega bo naroda.“

Tako keršanstvo Bog poveličuje, Metod Bogoru in tovaršem pravi; Potem po vsej Bolgariji potuje, Razširja sveto vero po deržavi,

Ki dolgo zemlja je malikovala, Resnico po Metodu je spoznala. Apostelj se poverne v domovino, Kralj Bogor srečen mnogo let kraljuje.

Oblasti pa kraljeve gotovino – Manj kot nebeški venec jo spoštuje, Ko stari dnevi glavo posrebrijo, Kraljestvo popusti in gre v samijo.

Premilo od vladarstva slovo jemlje: „Ostani z Bogom žezlo; svitla krona, Obvaruj Bog te, rod bolgarske zemlje, Odperta ti je cesta do Siona,

Da z ljudstvom se vladar zedini gori, Prestol zapušča o večerni zori.“ Tečejo urno dnevi mu v samoti, In sivo glavo tamni grob zakrije.

Obraste svetje v rajski ga miloti, Nad njim napis stoletja svetu sije: Bogora kralja krije ta gomila, Po njem se je Bolgarija zjasnila.