Tolaž.

Ponočni svit nebeški mir razliva, Stoji v tihoti mili gora, plan. Samoten Večnemu serce odkriva Abuna, in premišlja težki stan.

Pa zopet persi mu pogum prešine, Vesel ozira v rajske se višine. Junaško serce v čutji sladkem bije, Kot lunin svit iskra se mu oko,

Al luč očem telesnim več ne sije, Ker vzplaval duh visoko je v nebo, Kjer prosto novi svet se mu odpira, Ki tmina časna ga sicer zapira.

In gleda tam, kak večni Bog kraljuje, Kako naj vklanja se mu vsaka stvar, Kako naj smertni prah se ponižuje, In njemu voljo vso prinaša v dar,

Kak sklepa vse v neskončni premodrosti, Kako blišči se svete žar kreposti. Sladak počitek trudna je stopinja, Preljubeznjiv je hlad skeleči znoj,

V neskončno radost žalost se spreminja, In vekovit je let presrečnih broj, Zaceljena ločitve kratke rana, Vesela družba vekomaj je zbrana.

In grenka skerb, ki serce je morila, Prečudnemu je cvetju večna slast; Obleka revna, ki telo je krila, Kak sveti se, deželi rajski čast;

Ko vidil svet ni skrite bolečine, Meči sladkost nebeške jo višate, Pomnožena na zemlji Božja slava Čisteje kot zvezdišče vse gori,

Nebeška shranja rešene deržava, Rešiteljem se venec nov blišči, Ki nad vladarje vse jih povzdiguje, In Večni sam njih sreče se raduje! –

Junaško serce v čutji sladkem bije, Kot lunin svit iskra se mu oko, In luč očem telesnim spet prisije, Zapustil duh visoko je nebo,

Pogum kerubski mu serce prešinja, Zamorcem dalje vere luč odgrinja.