Pride poglavar od Kikov Tje k Abunu Solimanu, In tako mu beseduje: „Slavni Soliman Abuna,
Zvedil sem v deželo daljno Velikost, mogočnost tvojo, In početje čudodelno. Pridem toraj in odkrivam
Tebi vroče svoje želje, Ki so v sercu mi globocem. Prosim te, poslušaj prošnjo, Perva ta je želja moja:
„Naj množi se zarod meni, Ker mogočna je dežela, Po kateri jaz kraljujem, In v deželi tej kraljuje
Dolgo naj potomstvo moje.“ Reče Soliman Abuna: „Dragi poglavar zamorski, Taka ni mogočnost moja.
Solnce se po nebu vozi, Gor migljajo svitle zvezde, In nad zvezdami v nebesih Vsemogočni Kralj kraljuje,
On je sveti Bog življenja, On si voli poglavarje In prestole cele zemlje. Njemu željo razodeni,
Dober je in vsemogočen.“ Dalje poglavar zamorski Solimanu beseduje: „Dobro, Soliman Abuna,
Vsemogočnega bom prosil. Spolni pa mi željo drugo: Bila vojska je v deželi, In hudobneži pobili
So mi dobrega očeta, Naj morivice smert zadene.“ Odgovarja mu Abuna: „Dragi poglavar zamorski,
Prošnje take ne poslušam, Kralju večnemu se studi. Bog nebeški ljubi zemljo, On človeku smert pošilja,
Dobro djanje blagoslovlja, Hudobijo pa kaznuje.“ Reče poglavar zamorski, „Dobro; Soliman Abuna,
Bog hudobneže kaznuje. Spolni pa mi željo tretjo: Daj, da v boji vselej zmagam, In protivnike pobijem.“
Odgovarja spet Abuna: „Bog nebeški, vsemogočni, Čigar stvar sem jaz nezmožna, Zmagovit je brez prilike:
On vladarjem zmago daja, On, ki celi svet obrača, Dal ti zmago bo in srečo, Njemu prošnjo razodeni.“
Reče poglavar zamorski: „Dobro, Soliman Abuna, Bogu prošnjo razodenem. Spolni pa četerto željo:
Huda rana je na glavi, V zadnjem sem dobil jo boji, Rano hudo mi zaceli.“ Spet Abuna odgovarja:
„Tudi zdravje Bog nebeški Sam ima v mogočni roki, On človeku ga daruje. Vendar bistri um človeški,
Ki je Božje dar modrosti, Ni v bolezni brez pomoči; Dam zdravilskega mazila, Hudo rano si namaži,
Kmalo zgine bolečina.“ Vzame poglavar zdravilo, In Abunu beseduje: „Dobro, Soliman Abuna,
Hvala serčna za zdravilo. Preden pa domu se vernem, Spolni še mi željo eno: Kodi pelje pot v nebesa,
Da izročil želje vroče Vsemogočnemu bi Bogu?“ Soliman mu odgovarja: „Previsoke so nebesa,
Dokler luč življenja sveti, Ni do njih ti pot odperta. Vendar čakaj – na svetinjo, Na svetinji jeodoba
Svete Matere Marije, In Marija je kraljica, Svetega Boga nevesta, Njej izročaj prošnje svoje,
Vse pri Bogu bo sprosila.“ Da Abuna mu svetinjo, Da si jo na vrat obesi, Poglavar pa se raduje,
Pri slovesu izgovarja: Dobro, Soliman Abuna, Prosil bom nebes Kraljico, Naj pri Bogu zame prosi.
Hvala tebi, zdrav Abuna, Živi mnogo let na zemlji!“ Reče in domu odide. Gleda Abuna za glavarjem,
Ko izpred oči mu zgine, Prot nebesom se oberne, K Materi nebeški moli: „O Marija, glas poslušaj,
Prosi večnega Očeta, Da bo Kamov rod zveličan.“
Cookies on Poetry Cove