Ko med zvezde luna vzhaja,
Sapice hlade večerne,
Soliman se sam sprehaja
Poleg Bele reke mirne.
V Gondokori zvon zapoje,
Glas odmeva po dolini,
Misli ima Abuna svoje
V mili dragi domovini:
Kak ste peli eni zvonovi
Vsaki dan o svitli zarji,
Kak so bili srečni dnovi,
Niso žugali viharji.
Milo luna si svetila,
Ljubo zvezde ste migljale,
Serčnost se mi je budila,
Sladke nade se vžigale.
Le migljajte, zvezde zlate,
Sveti luna po dolini,
Pozdravljajte žarki brate
V mirni, dragi domovini.
Tam prepevajo zvonovi,
Mile pesmi se glasijo,
In bude se časi novi
Za slovensko domačijo.
Naj jo ljubi sreča blaga,
Da so bratje v njej mi zdravi,
Trudno čelo vroča sraga
Moči meni po puščavi,
Oslabeli so mi udi,
Smert tovarše pomorila,
Tlačijo me silni trudi,
Zemlja vroča je nemila.
Vsemogočni, blagoslovi
Rok človeških slabo delo,
Moč nekdanjo mi ponovi,
Serce stori mi veselo.
Kot sem molil v tihem krilu
Mirne drage domovine,
Molim pri šumečem Nilu,
Naj, Gospod! moj glas Te gine:
„Naj po zemlji Tvoja slava
Vsim narodom se odkrije,
Zvezda rajska, sreča prava,
Krajem nilskim naj prisije!“