Somenj v Hartumu.

Višnjeva in Bela reka Stekati se v Nil mogočni, Na pritoku stoji mesto, Tvoje mesto, Mehmed-Ali!

Ki Hartum se imenuje. Tje se zbirajo kerdela Iz pokrajin afrikanskih, Tot Arabec v Meko roma

Častit svojega preroka. Tu somenjski hrup razlega Krog in krog se po puščavi. Močno je valov šumenje,

Pa glasneje hrup udarja, Mergolijo goste trume. Kaj godi se na somenji, Kaj na tergu se prodaja?

Al je dura, drugo seme, Razne žita in pridelki, Ki rodi jih plodna zemlja? Dura ni in drugo seme,

Razne žita in pridelki, Kar rodi jih plodna zemlja. Al so šibki gladki konji Al rejene so goveda,

Ino druge drobne čede, Ki paso se po ledinah? Niso šibki gladki konji In goveda ne rejene,

Niso druge drobne čede, Ki paso se po ledinah? Al izdelki rok umetnih Iz zlata, srebra kovani –

Al so svilnate tančice, Drugo tanko mehko tkanje? Ni izdelkov rok umetnih, Iz zlata, srebra kovanih,

Niso svilnate tančice, In ne drugo mehko tkanje. Blago čudno, poslušajte, Groza naj serce prešinja,

Zbuja jok in miločutje. Tam v Hartumu se prodaja Človek, zakovan v verige, Robstvo ga v železje kuje,

Dela mu skeleče rane, Vtrinja solze mu kervave, V serce mu obup prinaša. Hodil mož po ravnem polji,

Gledal je rumeno klasje, Radoval se blagoslova. Kar iz gozda ropar plane, Kakor jastrob na goloba,

„Hodi z mano!“ ljuto vpije, Nečloveško tepe, bije, Žene ga na terg na prodaj. V mirni koči mati biva,

Milo boža malo dete, Dete se ljubo ji smeja, Gleda bratce in sestrice, Serca vsim sladi veselje. –

Prilomasti divja truma, Dete zgrabi, mater vleče, Smert mu žuga, kdor se brani, Jok in vpitje ne pomaga,

Bič, želežje poka, stiska, Hodi, hodi brž na prodaj; Oj osoda grozovita! Po dobravi deček teka,

Žvižga, poje čedi svoji In s tovarši se raduje. Al prijezdi mož neznanski, Časa dečku ni bežati,

Že ga ropar privezuje, Kot žival leteti mora, Če se vtrudi, šiba poje, Nečloveško ropar bije,

Žene ga na prodaj v robstvo, Nikdar več ne viol mame, Ne očeta, ne domovja. Hrup odmeva po Hartumu,

Tu se brat od brata loči, Oče več ne vidi sina, Mati britko izdihuje, Vzeli so ji ljubo dete.

To je vpitje, trepetanje, Stiskajo kervavi žulji In skele boleče rane. Strah po revnih sercih šviga,

Kak obupnost, groza tare Pretepene in vkovane. Roparji pa nečloveški, Prodajavci, kupčevavci,

Ti na glas se krohotajo, Terde serca nečloveške, Brezi usmiljenja in čutja, Kot na bregu terda skala.

Barka gre po Beli reki, Težka je in obložena, Proti mesta jo zavije, Pred Hartumom tam se vstavi;

Celo mesto hrup zažene, Tu je groza, trepetanje, Tam krohot in divja radost, Lidija odpre predale,

Da pokaže blago svoje. Iz poskritih tamnih kotov Leze truma, tužna, bleda, Lica smcrti so podobne,

Vse razpraskane telesa, Žvenketa verig železje, „Hajd na prodaj!“ se razlega, Poka bič, železle stiska.

Oj kak deleč nečloveške Serca gazijo v hudobi! – Truma v trumo se zapleta, Mož zagleda svojo ženo,

Mati hčer in sestra brata; Le oko očesu miga, Pogled rani kakor britev, Dano ni jim govoriti –

V roke seči si k slovesu. Ta se rob na zemljo meče, Drugi stermo zre v nebesa, Tretji nem stoji kot kamen,

Odervenel je v osodi. Zdaj odide cela truma, Truma prenesrečnih robov, V barko tamno, v skrite kote,

Nečloveštvo jih seganja, Tam jih zlaga, kakor ribič Zlaga ribe nalovljene. Tužno gleda bleda truma,

Ko odrine težka ladja, In odide v daljne kraje Z brati, znanci in prijatli, Ki predrage domovine

Vidili nič več ne bojo. Prodajavci, kupčevavci Pa se divje krohotajo, Druge trume so na prodaj,

Zopet vrisk in hrup odmeva. Kar po Nilu od Egipta Druga nova ladja plava, Urno jadra proti mestu,

Pred Hartumom tam se vstavi. Celo mesto hrup zažene, Tu je groza trepetanje, Tam krohot in divja radost.

In iz barke veličastno Stopajo možaki verli, Gledat grejo trume blede, Vse jih tiho, mirno gleda,

Radovedno pričakuje, Kaj prikazen nova hoče. Vesele se prodajavci, Kažejo jim trame blede,

Tresejo stvari se revne, V groznem strahu trepetajo. Kdo možaki ti so verli, Prišli na somenj kartumski?

To kerščanski so junaci, Bistra glava, oče Rilo, Ž njim pa Soliman Abuna, Verja Vinko, Pedemonte,

In tovarši drugi hrabri. Ko stojijo med druhaljo, Med trepetom in krohotom, Reče Rilo Solitnanu:

„Soliman, tovarš junaški! Krepke so besede tvoje, Razodeni bledi trumi, Kakšen posel nas pripelje.“

Stopi Soliman Abuna K množici in beseduje: „Poslušajte, tužne trume, Poslušajte, kupčevavci:

Bog nebeški nas poslal je, Mene in tovarše moje, Bog, ki vse človeštvo ljubi, Ker otroci smo Njegovi.

Mir in radost smo prinesli. Razdrobijo se verige, Ktere sekajo kervave Rane narodom zamorskim.

Vi hudobni kupčevavci Več ne bodete lovili Po samoti trum nedolžnih. Velik Bog je, luč nebeška

V te pokrajne bo svetila, Mir vam bodi, blede trume!“ – Kakor solnčni svit prešine. Tamni svet po hudi uri,

Tak obsije z začudenjem Sladka nada blede lica. Tiha groza vse obhaja, Vse se čudi prerokvanju.

Ljudstvo černo se razide, Vsi tovarši pa z Abunom Svetega Boga častijo.