Po neskončnih krogih liješ,
Solnčice, bliščobo krasno;
Da nad tisoč let že siješ,
Vendar vedno še tak jasno.
O da bi mi bilo dano
S tabo daljno pot hoditi,
Htel stvarem bi neprestano
S slednjim žarkom govoriti:
Bog je vir krasote naše,
Bog ljubezni silovite,
Bog je vstvaril serca vaše,
Njega vekomaj ljubite!
Tak bi klical neprestano
Čez dežele in čez mesta,
Al zastonj, – ker ni mi dano,
Druga se odpira cesta.