Spolnilo se je dolgo hrepenenje, Na pot odpravlja mladi se junak; „Za vero, za Boga dam kri, življenje!“ Pogum njegov, čigav mu je enak?
Premagani so boji in težave, Minule srečno dolge so priprave. Vsi sklepi večno so Bogu odkriti, In kar o rojstvu rajski kor je pel, –
Ko dolgo Rim ni mogel določiti, Spet čudno je Mogočni razodel: „Na sever ne, ne v zemlje azijanske, Abuna pojde v kraje afrikanske.“ –
„Alo, alo, močneje serce bije, Prijatli novi! zročam vas Bogu; V deželah, kjer brez sence solnce sije, Razgrinjati zavetje čem hladu.
Ostani večno zdravo, sveto mesto, Ki v težkih dneh gojilo si me zvesto!“ Migljajo zvezde, sije tiha luna, V ponočnem svitu Tibera šumi.
Slovo je vzel še zadnjikrat Abuna, Iz mesta naglo hitri voz derči. Ozre se zadnjič na svetišče krasno, Blišči se večna luč v obnebje jasno.
In urno gre naprej po cesti novi, Rimljanske zemlje ni pod vozom več. Pokojno morski pljuskalo valovi, In barka jadra proti jugu preč.
Krog lune zvezda se pri zvezdi vtrinja, In morsko dno se čudno z nebom strinja. Napolitanskemu se bliža produ, V naravi novo čudo se godi;
Oko stemni, ko gleda proti vzhodu, Na kviško tlim in platnen se vali; Vezuv odpira tam zaklade svoje, Osramotiti če nebeške broje.
Kaj ne, doni ti zopet večna struna, V junaško čudno sega ti serce Pogled le-ta, predragi moj Abuna! Al lepše tvoje čutja plamene,
Iznova mu pošiljaš glas pozdrava: „Neskončna, Bog, je sveta Tvoja slava!“
Cookies on Poetry Cove