Na venec moj, slovenska domovina! Dal spomladanskih je cvetlic Parnas; Serce daruje zvestega jih sina, Ki radosten pozdravlja novi čas,
Budi ga čudna tvoja zgodovina. In ker ti posvečuje pervi glas, Doni ti v njem, Slovenija! naj slava, Odmeva jek ti: živila in zdrava.
Minulost davna priča tvoje dike, Junakov serčnih slaven je pogum, Bil svet je boje terde in velike, Ko tebe varoval Triglav in Kum.
Krotila davno rimske si brodnike, Zaterl te ni ropot izhodnjih trum, Ki so v zapadne kraje se dervile, Mogočnost tisučletno v prah zdrobile.
Sicer te je za dolgo noč pokrila, In vgasnil bil ti zgodnje zarje svit; Ko mnogim sestram sreča je svetila, Bil tebi bliš prijazne zvezde skrit.
Osoda grenka ni te zadušila, Nad tabo čul moči nebeški ščit, In po stoletjih spet si oživela, V lepoti rajski večno boš cvetela.
Po celem svetu čudeži slavijo, Ki kaže jih slovenske zemlje hram. Od vsih vetrov popotniki hitijo Razgledovat, kar prosto sije nam.
Kot solnčni svit zakladi se bliščijo, Kdor vidil ni, prepriča naj se sam, Predale mu odpira domovina, Spričuje svetu slavna zgodovina.
Na zemlji tej, ki take čuda hrani, Razvija prosto se slovenski rod. Sinovi, veri in postavam vdani, Po umu, vedah znani so povsod.
Junaška kri se iti v boj ne brani, Altarje lepša ž njimi si Gospod: Naj Cerkev praša, išče naj država, Ne straši se slovenska očetnjava.
Ker rajska luč je domu prisvetila, Zvestobe svete plamen v njem gori; Ko jutro razpertija odcepila, Omajal razne je vihar strani,
In zmota se po severji vselila: Slovenija ostane zvesta hči. Kar s slabim glasom pesem oznanuje, Dolina, gora, mesto, vas pričuje.
Večeru divje trume so protile, Stoletja se je groze bal zapad. Junake matere so tu rodile, Junaštvo gleda Sisek, Beligrad.
Ko druge so strani se oblačile, Junaštvo kazal je Slovenec rad: Šumi na Donava, jadransko morje, Slovensko zmirom jasno je obzorje.
Ozira naj v nebeško se višavo, Naj zemljo meri z bistrimi očmi, Povsod zagleda nezvenljivo slavo Slovenija, lepote rajske hči,
ker bister um ima in pamet zdravo, Ljubezen gorka v sercu njej gori, In ljubi, kar je pravo, dobro, krasno, Kar vekomaj ostane drago, jasno.
Na severu n j e n e m roža je pognala, Na blagem sercu tam razvila cvet, Ki bo v nebeške vertu večno zala, Končavša slavni tir junaških let,
Ki černi Kamov rod osrečevala, Da nje ljubezni se je čudil svet: Abuna Soliman! – naj pesem poje, Slovenija je zibel dike tvoje.
Junak – ki moško terde boje bije In čversto suče v desni svitli meč, Da rajski blišč nebo na zemljo lije, Ni solnčnih žarkov oginj pregoreč,
Da potnikom puščava grozo skrije, Da barke ne premaga slap dereč – Abuna Soliman se imenuje, Nebo in zemlja verlega spoštuje!
Slovencem pa bo nova pesem pela, Kak nezvenljiv je svet vere kras, Kako ljubezen je junaka grela, Spreminjal v rajski svit je tamni čas.
Na vek njegova slava bo slovela, Naj strinja ž njo se slabe strune glas, Slovenija naj serčno se raduje, Abuna mater vredno poslavljuje.
Cookies on Poetry Cove