Škofa novo posvečena
Zapustiti rimsko mesto
Hočeta, ker misel ena
Vžiga njima serce zvesto.
Al Cirilu iz višave
Angelj Božji se prikaže,
Zemljo rajske očetnjave
V bližnjih dnevih mu pokaže:
„Ciril dragi! ne odpravljaj
K časnemu se potovanju,
Za nebesa se pripravljaj,
Smertnemu se bližaš spanju.
Serce tvoje rahlo bije,
Dni odločenih je malo,
Lepša zora te obsije
Pri duhovih čistih kmalo.“ –
In Ciril Metodu pravi:
„K čedi najni sam odideš,
Vse preserčno mi pozdravi,
Ko v slovensko zemljo prideš.
Angelj Božji naznanuje,
Da se bliža ura moja,
Da življenje mi vgasuje,
In poteka čas mi boja;
Torej zdrav, premili brate!
Kratko smerti je ločenje,
Roke Božje so bogate,
In poplačajo terpljenje.“
Tako Ciril beseduje,
Slovo jemlje od Metoda,
Serčno bratu izročuje
Svet slovanskega naroda.
Bliža dan se štirdeseti:
Loči duh se od Cirila,
Sabo če Metod ga vzeti,
Rimska cerkev ni pustila.
Papež s kardinali pravi:
„Sveto je ime Cirila,
Rimska cerkev po postavi
Slavno bode ga hranila.
Biser cene neizmerne
Mesto je po njem dobilo,
Ž njim na veke serca verne
Z rajsko slastjo bo hladilo,
Torej v Rimu naj počiva
Ciril slavnega imena,
Blago truplo pokoj vživa
V cerkvi svetega Klemena.“
In preblaženo kerdelo,
Papeževi kardinali
So Cirila v rako belo
Pri Klemenu pokopali.