Že iz davnih vekov znano Mesto je Aleksandrija, Ki sozidal ga mogočni Kralj je Velki macedonski,
Sin Filipov Aleksander. Na pobrežje pljuska morje, In po morji barka plava, Urno jadra proti mestu,
Glasno jo pozdravlja ljudstvo, Prišla barka je od Rima. Zopet druga barka plava, Urno jadra troti mestu,
Vrisk, streljanje jo pozdravlja, Od Melite ta prijadra. In še tretja barka plava, Urno jadra proti mestu,
Stolp obmorski jasno sveti, Zvezda se pri zvezdi vžiga, Vriš in šum pozdravlja barko, Pride od dežele svete
Z libanonskega podnožja. Vre po mestu truma gosta, Potniki so in brodarji, In med njimi oče Rilo,
Ž njim pa Soliman Abuna, Verla Vinko, Pedemonte, Vsi junaci svete vere. Kakor gledajo kopači
Pusto zemljo in bregovje, Gosto ternje in stermino, Ko se spravljajo na delo; Tak sterme poslanci Božji
Pri pogledu nove zemlje, Strašnih krajev afrikanskih, Kjer doma so divje ljudstva, Kjer puščave so neznanske,
Tamni gozdi, v njih zverine, Solnce vroče kakor oginj. Misli švigajo po glavi, Čudne misli, strah in groza,
Sveta serčnost vse premaga. Vzhaja zgodnja zlata zora, Vstaja glasen šum po mestu, Sobice jutranje razlije
Svitle žarke po valovih Morskih, po valovih nilskih. Dalje v kraje afrikanske Jadrajo junaci verski.
Kakor blisk ob uri hudi Razsvitljuje tamno obnebje, Tak pogum po sercih šviga, Premaguje strah in grozo.
Pred odhodom oče Rilo, Verla misijonska glava, Jasna kakor svitla zvezda, Govori tovaršem svojim:
„Oj junaci, dragi bratje! Deleč Nilovi so viri, Gori bomo zdaj veslali. Poslovite se od morja,
Ki rosi domovje drago, Mirne raje evropejske. Veter pihal bo še dalje, Plavale še bojo barke,
Nikdar več pa nas nosile Po valovji v domovino. Plavale pa bojo barke, Ki novico ponesejo
Milim bratom v domovino, Da junaci verli padli V oji težkem so in slavnem. Da, junaci! bojevali
Bomo hude terde boje Zoper ljuto moč peklensko, Zoper hude njene trume, Ki jih zbrala je na zemlji.
Solnce bo nad nami peklo In belilo hladno zemljo, Da bo vroča pod nogami, Kot apnenica goreča.
Pa junaštvo vse premaga, Le ne bojte se junaci, Večen bo nam venec slave.“ – Reče Soliman Abuna:
„Prave so besede tvoje, Verla glava, oče Rilo! Da junaštvo vse premaga. Terde boje bomo bili,
Z nami pa bo Vsemogočni, Silen bolj kot zmaj peklenski, Svitel bolj kot jasno sobice, Pod Njegovim smo banderom,
On je meč nam in zastava. Vera naša je močnejša Kot viharji po puščavah; Up oblake bo prediral,
Kakor plamen nočno tmino; Bolj ljubezen nam je gorka, Kot goreča strela v blisku. Zdravo naj ostane morje,
Zdrava draga domovina, Zdravi bratje tam premili. Unstran groba vsim narodom Ena – rajska je dežela,
V nji se združimo na večno. Kolika bo radost naša, Da pripeljemo zgubljene Ovce pred obličje Božje.
Toraj bratje le pogumni, Naj po Nilu barka plava, Deleč so njegovi viri, Gori bomo zdaj veslali.
Zdravo naj ostane morje, Zdrava draga domovina, Zdravi bratje tam prernili.“ – Glasen vriš in šum na brodu
Spremlja barko po valovih, Rilo gre in ž njim tovarši. Nilski begajo otoci, Na pobrežji so samije,
Žvergolijo pevske trume, Plašna se zverina skriva, Ob straneh so gore sive. Na samije solnce sveti,
Na drevesu tica peva, Kot bi pevala početje Slavnih dni minulih časov: „Oj junaci, le pogumni,
Čaka setev vas bogata, Krasen vence bode slave, Kot je venec mož pobožnih, Ki so bili tu pred nami,
Noč in dan Boga častili. Večni kralj nebes in zemlje Bival tukaj je v samoti, Ter posvetil tužno zemljo.
Oj junaci le pogumni, Večni bo povsod vas vodil, Vse stvari so Stvarnikove!“ Poje tica, veter piše,
Urno lahka ladja plava, Nilski konji, krokodili, Dvigajo se na poveršje In razganjajo valovje,
Kakor zrak oblaki sivi. Po Egiptu piramide, Silne čuda starih časov, Na bregovji se verstijo,
In v spominu razne misli Zbujajo se vsim junakom. Zdaj tebajska razvalina Iz daljave se pokaže,
Nemo, glasno oznanuje, Da na zemlji vse preide, Kakor dim, ki v zraku zgine. Ni kraljestva, ni bogastva,
Prašnja groblja vse pokriva, Preč je slava vrat stoterih; Palma venčana žaluje, Tica žalno pesem poje,
Tužno vdira se zidovje, Po votlinah šviga groza, Med razpadom so strahovi. Urno plava lahka ladja,
Stermim se slapovom bliža, Oj junaci, perve teže, Silni trudi vam protijo. Kot derči o hudi uri
Kalni potok po planini, Tak slapovje nilsko bije, Tje priplava urna barka. Zdaj brodarji se zverstijo
Po pečevji, po stermini, Verv pri vervi je napeta, Krog in krog pa vrisk odmeva, Da prihaja černo ljudstvo
Šum in hrup in čudo gledat. Barka pleza, se obrača, Kot peresce po vertincu, Vzplava kviško in se zmakne,
Hrup do neba se dviguje. Pa pristopijo zamorci, Hrup iz nova se zažene, Barka skoči na verh slapa,
Kakor jastrob na višino, Glasna radost se razlega. Tak se slap versti za slapom, Lahka barka vse premaga,
Jadra čversto so napete. Kakor grom bobne; viharji, Peni, širi se valovje, Barka mirno dalje plava,
Verski zapojo junaci: „Slavljen, hvaljen bodi Večni, Varno je zavete Tvoje, Vklanjajo se Ti viharji,
In pokorno je valovje, Ti si srečne nas ohranil, Vekomaj nam hvaljen bodi!“ –
Cookies on Poetry Cove