Mož zamorskih gosta truma Vola černega pritira, Nese polne vreče dure, In pridelkov druzih poljskih,
Da jih Djubeku podari. V tamni koči čarnik biva, Glasna truma ga predrami, Tako njemu beseduje:
„Djubek čarnik! na darila, Dežja skoraj nam naredi, Ker suši se ravno polje, Dura noče obroditi,
Vse vročina huda jemlje, Toraj dežja nam naredi, Ti si umen in mogočen.“ Vzame čarnik vse darila,
Govori besede skrivne, Gosti trumi beseduje: „Hranil lepe sem darila; In besede izgovoril,
Nekaj ur še naj preide, Dež pomoči ravno polje.“ Idejo domu zamorci, Ure minejo in dnevi,
Huje solnce žge in pali, Ravno polje bolj razpoka, Dura noče obroditi, Vse vročina huda jemlje.
Zopet pridejo Zamorci K Djubeku in govorijo: „Djubek čarnik, buča terda, Lepe dali smo darila,
Dežja pa naredil nisi! Še en dan ti je odloga. Če ne pošlješ dežja polju, Več ne boš po zemlji hodil!“
Djubek čarnik odgovarja: „Dežja ni, al vi ste krivi, Kaj ste vzeli belo kožo, V Gondokori tam prebiva,
Dež odganja naši zemlji. In nesrečo vsim pripravlja. Belokožnika izpodite, Iz dežele naj se spravi,
In rosil bo dež na zemljo.“ Razserdi se černa truma, Gre z orožjem v Gondokoro, Solimanu tak zabavlja:
„Belokožnik, iz dežele! . Ti odganjaš dež od zemlje, Tako Djubek časnik pravi. Toraj spravi se in hodi,
Ustno naše je orožje, Če ne greš, gorje ti bode!“ Reče Soliman Abuna: Čudne so besede vaše,
Čudne misli vam rojijo Po neumni, slepi glavi. Dežja nima Djubek čarnik, In ne zna ga narediti.
Vsi ljudje po celi zemlji Revne so stvari nezmožne; Kdo doseže svitlo solnce, Kdo do zvezd nebeških pride,
Kdo z oblaki jih zakriva? Tega nihče nas ne more; Velik Bog je in mogočen, On je vstvaril solnce, zvezde,
Vse, kar vidite po zemlji, On pošilja nam oblake, On pošilja dež in roso, On nareja lepo vreme.
Djubek čarnik je goljufen, Kakor vi on nič ne more. Svetega Boga molite, Opustite boj, prepire,
Vse po bratovsko ljubite; In prišel bo dež na zemljo, Polje vaše bo rodilo, Lepi bojo vsi pridelki.
Molil bom tud jaz pri Bogu, Da vam pošlje dežja, rose, Da vročina huda neha. In potem Boga molite,
On je dober, svet, mogočen, Kar ga bodete prosili, Vselej bode vam dodelil.“ Černa truma odgovarja:
„Živi, Soliman Abuna! Prave so besede tvoje; Djubek čarnik je goljufen, Dati dežja nam ne more,
Bog je dober, svet, mogočen, Njega bodemo prosili, In rosil bo dež na zemljo, Prosi tudi ti Abuna,
Živi in pri nas ostani, Ti si dober in razumen, Živi, Soliman Abuna! Zdaj odidejo zamorci,
Soliman pa k Bogu moli; Pridejo oblaki mokri, Dež na vročo zemljo pada, Zeleni se ravno polje,
Černo ljudstvo se raduje, Bogu svetemu prepeva: „Velik Bog je in mogočen; Kterega Abuna moli,
Njega bodemo molili, Njemu čast velja in slava, Hvaljen bodi Bog mogočni!“
Cookies on Poetry Cove