Tromba poje, trop se giblje, Obloženi so velblodi, Zvirajo se pod zaboji, Omahujejo mehovi,
Jezditi povzdignejo se, Kot pastirji na zibalki. Zdrava barka in tovarši, Nam odpira se puščava,
Snidemo se pri Hartumu. Alo, sproži trop voditelj, Pred velblodi jo koraka, Tromba poje, trop se ziblje,
Zad gonitelji dervijo. In Arabec prot nebesom Moli in na pomoč kliče: „Oj pomagaj, Abd-el-Kader,
Srečne, zdrave nas ohrani, Naj velblodi srečni bojo, Naj blago se ne pokvari In ne škoduje puščava;
Ti odganjaj nam strahove, Varno vodi, Abd-el-Kader!“ Al z Abunom vsi junaki Tako molijo k nebesom:
„Večni Bog! Ti srečno vodil Jakopa si po samoti; Izrael je bil mogočen Ko iz sužnosti ga rešil,
Čuda delal mu v puščavi; Vodi Večni, Premogočni, Tudi nas po varni poti, Zdrave srečne nas ohrani,
Dober Ti si, Vsemogočni!“ Jezdi trop, šumi valovje, Reka se mogočna skrije In odgerne se puščava.
Kakor lovec, ko doseže Stermi verh visoke gore, In zagleda deleč Morje, Čudi se, stemni, in misli,
Ker ne vidi daljne meje, Vse nezmerna je planjava: Tak junaki svete vere Čudijo se in stermijo,
Ko odgerne se puščava. Vse je mirno, vse je tiho, Ni rastline, ni živali, Ne odmeva glasna reka,
Ne šumljajo hladni viri: Gledata nebo in zemlja Gola se v nezmernem krogu, Vmes praznota je neskončna.
Tak v samoti trop se giblje, Pesek se kot sneg izmiče, Po velblodih šiba treska, Trop za tropom se pomiče,
In z gonitelji voditelj Dan tihotni z vriskom moti. Na velblodih bela truma. Pa vesele pesmi poje,
Glasi severni v puščavi Afrikanski zadonijo, Močno petje se razlega Po okolici neznanski.
Više vzhaja zlato solnce, Jarki padajo v puščavo, Pesek belijo po zemlji, Da vročina trop premaga.
Stojte! zakriči voditelj, In velblodi obstojijo, Potniki na tleh so vročih. Zdaj razgernejo šotore,
Da odganjajo vročino, Vse počitka se raduje. Solnce bega, hlad prihaja, Spet zapoje glasna tromba,
Trop se vzdigne in se giblje, Zopet petje se razlega, Zopet molijo kerdela: „Abd-el-Kader!“ tak Arabci,
„Večni Bog!“ – katoličanje – Zadnji žarek solnčni skrije Za puščavo se v daljavi, Zamigljajo zlate zvezde.
Kot večerni zvon zapoje Z močnim glasom svitla tromba, Proti nebu harmonija V čast doni Kraljici rajski:
Zdrava morska zvezda, Blaga Božja mati, Vekomaj Devica, Srečne rajske vrata!
Pozna noč je, trop se vstavi, In razpne šotore varne; Zdaj zakurijo Arabci, Proti nebu plamen šviga,
Sveti nočna se puščava. Potniki se veselijo, Šum odmeva med tihoto, Radostne glase se pesmi.
Lahko noč! so zadnji glasi, Jek je krog in krog potihnil, Obmolknilo govorjenje. Sladko spava trudna truma,
Za poročnega čuvaja Zvesta jim je tiha luna. Bliža dan se, in danita Zgodaj potnike predrami.
Tromba poje, trop se giblje, Dalje hodi po puščavi. Tak preide dan za dnevom, Kar se zopet Nil pokaže,
Spet šume valovi mokri, Vert hartumski hlad ponuja, Tromba zadnjikrat zapoje, Glasna radost ji odmeva.
Cookies on Poetry Cove