Pervo pevanje.

Stvarjenja jutro rano je sijalo, Razsipalo se cvetje po naravi, Serce človekovo se radovalo, Dokler je bival v rajski očetnjavi.

Tako Stvaritelj ga oblagodari, Da prosto zemljo novo gospodari. Al blagi dar nebeški, prostost mila, Z vladarstvom zemeljskim v tamnice pade;

Ko privihra vetrov peklenskih sila, Življenje vgasne in vesele nade. Pa zopet se prikažejo nebesa, Rešenje solzne vgledajo očesa.

Ker kakor solnčna luč v bliščobi zlati, Če zemlji tamna jo nevihta skrije, Da prosto je ne more obsevati, Mileje skozi čisti zrak posije,

Potem, ko življev jeznih boj izgine In mirovitost jasni plan prešine: Tako čez mnogo vekov milost večna Mogočnost svojo svetu bolj pokaže,

Da bila bi človeštvu doba srečna, Vladarstvo zopet da in terdne straže, Ker rimski 'ma prestol nebeške ključe, Dokler se svet po krogih daljnih suče.

Vse čase pa nemir in boj ostane, Sovražna moč na zemlji ne miruje, Preganja Nero strašno vse kristjane, Kot vrag peklenski ljuto on caruje,

Kristjanska kri se po deželah toči, Na križi Petru v Rimu glava poči. Al hrabost prerojena ne omaga, Kraljestvo večno bolj se dalje širi,

In večno slavna bo njegova zmaga. Ne vsahnejo kreposti rajski viri. Spet vlada mož slovečega imena, Vse apostoljskega časti Klemena.

Iz Rima glas njegov doni kristjanom: „Bog naša moč je, večno on kraljuje, Premagati ne dajmo se poganom, Naj ostri meč življenje pokončuje,

Duh večen je, iz zemeljske nižave Povzdigne veličasten se v višave. Zato naj serčnost vas in mir navdaja, Neskončnega nenehoma molite;

Narava vsa Njegovo čast obhaja, Zvezd svitlih pota Njemu so odkrite, In solnce z luno Njemu v slavo sije, Časte vesoljnosti Ga harmonije.“ –

Pa zopet se povzdignejo viharji, Nedolžna kri rimljansko zemljo spira; Zatožijo Klemena pri cesarji, Iz Rima ta aposteljna iztira,

Veli mu, naj odpravi se v pregnanstvo, Ker mora se zastreti vse keršanstvo. Braniti temu Klemen se ne more, Kar jezno reče mu cesarska glava. –

Iz Rima gre, o svitu mile zore Ž njim ladija na jutrovo priplava, Kjer terde so Trojanci boje bili, Nanj blišč svoj žarki solnčni so razlili.

Otožno v sinje morje solnce sije, Gore so v tamnem zlatu kot germade, Ni čuti Orfejeve harmonije, Da mirno bi obstale Simplejade;

Izdihljeji šumijo čez valove, Brodarji britke slušajo glasove. Kaj giblje se pred ladjo na Kerzonu, In plaši zdaj, ko bliža se zavetje,

Kot pel bi votli glas v visocem zvonu, Ak jasno draži hrum neviht poletje, Al Pont kristjanom smrtna je dežela, Kjer mučijo nesrečne se kerdela?

Odpera čudna se očem prikazen, Ko bliža Klemen se iz tamne hoste; Razširja se opaljena golazen, Po njej pa mergolijo trume goste,

Iz zemlje marmor prožijo kristjani, Priganjajo neverski jih tirani. Tam najde Klemen pusto bivališče, Valovi morski so mu vlažne stene,

Neljubi strop oblačno mu zvezdišče In s peskom tla pregernjene brez cene, Pijače ni in gorcega jedila, Studencev bistrih zemlja ni rosila.

Pa hodi Klemen v marmorske pečine, Tolaži trume vsaki dan terpeče, Obrača up v nebeške jim višine, Kjer rane se ozdravijo skeleče;

Vse radostno nauke te spolnuje, Celo nevernik papeža spoštuje. Enkrat poletni dan, ko je vročina Pripekala in huda žeja terla,

Brez kaplje bila sleherna globina, V Klemena množica je milo zerla, Prosila, da nesrečnih rev se vsmili, Ker Bog na prošnjo rad pomaga v sili.

Mož sveti se oberne prot nebesom, In da ž njim molijo vsem skupaj pravi, V trenutku te, kot trenil bi z očesom, Prikaže belo jagnje se v daljavi;

Zavzeti skočijo na mesto isto: Šumljal je vir z vodo ko srebro čisto. Kot nevna krogla na visocem zraku Nenadama v presvitlem blisku poči,

Da širijo se po gorečem traku Na vse strani plameni letajoči: Tako dobi glas urno vsa dežela, Da sveti mož v Kerzonu čuda dela.

Iz daljnih krajev množice hitijo Med marmorske na Kerzonu pečine, Naukov svetih željno se učijo, Klemenov glas gre v serca globočine,

Kerščuje vsaki dan pri novem viru, Izpušča vernike v nebeškem miru. Al kaj godi se, car izve rimljanski, Prehudo ga novica ta razkači,

Ne da pokoja sercu rod kristjanski, V neznanskem serdu čelo se oblači, Vel, da mor zmaj se pokončati, Med vsemi Klemen pervi glavo dati.

Ukaz do Ponta pride. Trop obilni Z orožjem raznim se Klemenu bliža, Razširja strah se v trumi neštevilni, Mož sveti pa se rabeljnu poniža.

In reče: „Rad ti dam telo, življenje, Za večno radost kratko je terpljenje.“ Terpinčijo ga, on k nebesom moli, Nedolžnega tepo možje serditi,

Potem se zadnja prošnja mu dovoli, Da sme od množice se posloviti. Obraz, roke rudeča kri zaliva, Beseda se oglasi ljubezniva:

„Obvaruj Bog vas vernike na svetu, Od vas za malo dni me čas odloči, Ker snidemo se gori pri Očetu, Unstran mileje jutro nam napoči;

Preganjanja razdraženi viharji Potihnjejo o čisti večni zarji. Kot feniks iz germade libanonske Povzdigne se prerojen v solčno mesto,

Tako v višave vzplava duh sijonske, Ak bojeval se hrabro je in zvesto. Bojujte torej serčno se na svetu, Da snidemo se v raji pri Očetu.“ -

Ne da trinog mu dalje govoriti, Ker moč razdraži notranje ga jeze. Da trupla vsaj ne mogli bi častiti Kristjanje, vzame sidro grozne peze,

Priveže nanj, ga verže v globočine, Da v svitlih krogih morje se prešine. Al kar je htela ljuta moč zakriti, Kristjanom zopet so nebesa dale,

Ker moralo je morje odstopiti, Roke krilatcev Božjih sozidale Iz marmorja so truplu rako belo, Postavili v presvitlo jo kapelo.

Ko pride drugo jutro verna truma Iskat zaklada, čuda se zavzame: Na mestu čuti morskega ni šuma, Svetišče novo se blišči iz jame,

Ostanki sveti v marmorji ležijo, Dišave rajske v čisti zrak puhtijo. In glas o čudu v zemlje vse zahaja, H kapeli hodi množic brez števila,

V njej čudna radost radosz vernike navdaja, Ne dela jim strahu neverska sila: Bučijo naj trinogov divjih hrupi, Vse premagujejo nebeški upi.