Vas – ki drago vse ste zapustili,
Ko je resno klical močni glas,
Ki z Abunom terdi boj ste bili –
Naj spominja slavospev se vas.
Čas velikodušno darovali
Večnemu ste in življenja cvet,
Zemlji vsi mogočno pokazali,
Da premore vera več kot svet!
Če doni junaku glasna slava,
Ki prelije v ljutem boji kri,
Da se reši draga očetnjava:
Kolika naj slava vala doni,
Ki orožje serčni ste prijeli,
Meč sukali sveto za nebo
Da iz sužnosti bi rod oteli,
Ki ga tlači tisuč let strašno.
Ali čudno večni Bog kraljuje,
Prah v svitlosti je človeški um:
Zgodaj vaša delavnost miruje,
Več ne vžiga sercu se pogum.
Pa kot Abrahamu Večni pravi:
„Dosti je, naj volja mi velja,“
Tak pri delu vas opoldne vstavi,
Al plačilo – preobilno da.
Tihim grobom naj šumi valovje,
Palma venčana jim hlad pihlja,
Skriva naj samotno jih bregovje,
Naj ne sveti križ jim iz zlata
Preobilnost večna – siromaštvo,
Senčnata samota – čuden svit,
Nebu, zemlji znano je junaštvo,
Trudu krasni venec vekovit.
Kadar pride velki dan Gospodov,
Kadar vstavi časov se tečaj,
Ko gibanje mine vsih narodov,
In trohljivost da svoj rop nazaj:
Z Bogom bote zmago obhajali,
Nova bo narodom veličast.
Zmagovito ste se bojevali,
Rane vam zaceli večna slast!