V beli Ljubljani zliti zvonovi, Milo kot rajske strune done, Slušajo glase nilski bregovi, Časi Orfejevi se ponove. –
Plava po Nilu „zgodnja Danica“, Bele reke valovje šumi, Bronasta visi na barki trojnica, Zraven se zvezda zlata blišči.
In ko napoči svitla zarja, Zgodnja Danica jadra napne, Tromba k veslu vabi brodarja, Glasni zvonovi razlegajo se.
Kadar visoko solnce vzplava, Diha vročino poldansko nebo, Potna je ob Nilu narava, Zopet mogočno zvonovi pojo:
Hlad pihljajo sape večerne, Solnce poniža se v zaton, Zvezde prižgo se tisučerne, Poje mogočno na barki zvon.
Tak po širokem glasi donijo, Godba nebeška odmeva povsod, Nilski valovi obmolčijo, Čuje zvonjenje Kamov rod.
Černi oblak si germeti ne upa, Vstavlja bliskanje solnčni svit, Nilski konji ne delajo hrupa, Krokodil v globočini je skrit.
Gozdov ne tresejo silni vetrovi, Pesmi molčijo krilatih trum, Mirni ostajajo sivi verhovi, Vtihnil med ljudstvom černim je šum.
Ribič do kraja čolnič porine, Lemež na brazdo potegne ratar, Lovec sede na verhu višine, Glasi budijo sleherno stvar.
Lepše strune niso zapele, Kadar je Orfej za citre prijel, Bolj Apolove niso slovele, Kadar je rajski Olimp vnel.
Milo so peli kraljevi glasovi, Vnemal je David Kanaan; Lepše pojejo nilski zvonovi, Spremlja Abuna jih Soliman.
Radost zbudijo nebeški kori, Ko se Rešitelj sveta rodi, Radost budi se po Gondokori, Novo zvonjenje se oglasi.
Plava po Nilu zgodnja Danica, Bele reke valovje šumi, Bronasta visi na barki trojnica, Zraven se zvezda zlata blišči.
„Živi, dragi oče Abuna!“ Hvalo pojejo učenci Bogu, Pojo zvonovi kot rajska struna, Glasi nebeškega miru.
Zgodnja Danica h kraju odrine, Urno povzdigne oder se nov, Grejo po vervi zvonovi v višine, Spremlja jih sveti blagoslov.
In po deželi barski zvonjenje Vbrano premilo, glasno doni, Zmago obhaja kerščansko življenje, Novih se časov doba dani.
Truma zamorska se rajsko raduje, V čudni sladkosti se serca tope, Glas po deželi se razširjuje, Novi zvonovi mogočno zvone.
Pervič doni kerščanska tam struna, Zlata se zvezda drugič blišči; Stopi na oder visok Abuna, Množici zbrani govori:
„Naj donijo sladki vam glasovi, Naj ogreva serca rajski svit, Resni, kratki so življenja dnovi, Že pomen je njihov vam odkrit.
Iz dremote smertne godba mila Zvesto bode vsaki dale budila, Širil bo zvonov se novih glas Po dolinah; gorah tje do vas.
Kdor ga čuje, naj ne zibi, Da Gospod na delo vabi, Ko napoči beli dan; Svete naj časti postave,
In opravlja dela prave, Čas prihodnji je neznan, Kdaj bo zadnjič zvon zapel, Ni Gospod nam razodel.
In ko pride dan Gospodov, Rajska slava vsih narodov, Milo glasni zvon zapoje, Takrat pusti dela svoje,
V svetih mislih rad miruj; Bogu dela posvečuj. Če požuga smert ti bela, Glasna godba bo donela,
V večnost spremljal mili glas. Zgine v rajske duh višave, Zvon bo peval čez dobrave, Da potekel ti je čas.
Ko na grobu mah porase, Solnce vžge prihodnje čase, Barski rod bo poznih let Vernih dedov se spominjal,
Tihi grob mu bo odgrinjal Prišli časov zali cvet. Kogar glasni zvon budi, Naj se serčno veseli;
Kot donijo Zdaj glasovi, Ko teko nam kratki dnovi, Tak in lepše bomo peli, Mi med angelji veseli,
Kadar zgine groba noč, In trohnobe silna moč. Barci pa se veselite, Zvesto Večnega molite,
Kadar novi glas doni; Naj življenje posvečuje, Verne serca povzdiguje, K rajski sreči vas budi!“
Truma posluša, sklene Abuna, Zopet zapoje glas iz višav, Poje premilo kot rajska struna, Jek odmeva od daljnih dobrav.
Tak po deželi barski zvonjenje Vbrano premilo, glasno doni, Zmago obhaja kerščansko življenje, Zarija novih se časov žari.
Cookies on Poetry Cove