Od zemlje rajski kori čuli
Serca, junaškega so glas;
Vunanji boji so minuli,
Nastopil je pokojni čas.
Pojejo rimski mi zvonovi,
Iz Kranjske jim odmeva jek;
Opravlja cerkev v dobi novi
Tvoj sveti dar, Melkisedek!
Glej! čverste mlad junak postave
Pobožno stopi pred altar,
Bel venec sveti se znad glave,
Obdaja ga nebeški žar.
Med mili godbin don zapoje:
„Naj večna bo, Gospod! Ti čast,
Da osrečuješ ljudstva svoje,
Neskončno dal si nam oblast!“ –
Med strune rajske poezije
Doni iz pers nedolžnih glas,
Ko solnčni svit ljubo posije,
Nebeško sveti se obraz.
In deleč mati se spominja
Današnji dan nekdanjih dni,
Pred tronom Božjim pa se strinja,
Kar sin, kar mati govori. –
Ni kerubinom služba dana,
Ima na zemlji človek njo.
Daritev sveta je končana,
In mašnik govori v nebo:
„Na slavo večnega Gospoda
Bom daroval vse žive dni,
Naj od izhoda do zahoda
Ime Njegovo se časti!“