Bojni vgasnejo plameni, Ter potihne strašni grom Po Evropi, kjer ognjeni Meč je stiskal tud moj dom.
V Šent-Heleni vitez biva, Narodom, vladarjem strah; Oj osoda zapeljiva, Kak povzdiga – meče v prah!
Pervi slavec v domovini Slave mu ne speva več, Tužen omaguje v tmini, Sreča je obema preč.
Nad Veršacem zvezda miga, Pevec njen pa v grobu spi; Bliža se mu tudi Žiga – Dan Slovencem se rodi.
In sedaj čez stran dolensko Rajski se razlije žar; Al prikazen betlehemsko Nad Škocjanom vidim mar?
Velikost ji ni enaka, Al pomen je njej enak. Kaj pomeni godba taka, Svit, ki plameni čez zrak?
Dan nebeški se zazori, Razsvitljuje temno noč, Med seboj nebeški kori, Pesem spevajo na moč.
Danes nebeščanje se veselimo, Rojen je novim poslancem pervak; Rev do pozabljenih glas zaženimo, Da jim rešenje prinese junak.
Čudno, veliko je Božje stvarjenje, In brez števila nezmernih svetov; Radost neskončna in večno življenje Pa je le delež nebeških duhov.
Kaže v telesnosti luč se in tmina, Duh si doseže življenje al smert, Srečnim odkrita je rajska višina, Brezen prekletstva nesrečnim odpert.
Torej razlegaj se glas aleluje, Sliši naj Kamov nesrečni ga rod; V strašnih puščavah in tminah stanuje, Milosti zvezdo mu pošlje Gospod!
Rasi nedolžno, veselo in zdravo, Dete, ki rajski spreleta te smeh, Božjo odgrinjalo tam bodeš slovo, Koder ošabno šopiri se greh,
Koder se vrednost človeška ne ceni, Kjer so razpadle ljubezni vezi; Koder hudoba peklenska se peni, Kot ne imel bi Neskončni moči.
Bati nevihte se ni in viharja, Venec plačilo je svetih zaslug; Reče Gospod, in od severa zarja Rajske bliščobe posije na jug!
Mi pa nebeščanje se veselimo, Hvalo prepevajmo Njemu in čast, Slavo Njegovo mogočno slavimo, Konec doseže sovražna oblast.
Rešijo naj se v nebeško število, Sužni otroci iz Kama rodu, Da se bo vredno, mogočno glasilo Večno presvetemu petje Bogu!
Svitli rajski žar vgasuje, Glas nebeški obmolči, Tamna zemlja ga ne čuje, Ker v prihodnjost jek doni. –
Cookies on Poetry Cove