Pomagajte svete mi nebesa, Moč izvoljene dajajte verste, Pomagajte serafinski kori, Navdihuj me vsih kraljic Kraljica,
Da bo vredno pela struna moja. Vi kristjanje pa me poslušajte, Pel početje slavnih bom junakov, Ki v kraljestvu Božjem so na zemlji
Zmagoviti bili terde boje; Bil med njimi Soliman Abuna. – Rekel je Zveličar dvanajsterim: „Idite predragi po vsem svetit,
Ljudstva vse učite in narode; Kdor serce odpre besedi sveti, Njega kerstite v imenu Božjem. Iz nebes poslal je Oče mene,
Tako tudi jaz vas, dragi! pošljem, Izročim vam moč, oblast nebeško, Varstvo moje večno valu ostane. Peter! tebi dani nebeške ključe,
Vsi ste bratje, vendar ti si glava, Naj ljubezen vas, edinost vodi. Terdno stalo bo kraljestvo moje, Žuga naj, buči vihar peklenski:
Sever, jug, zapad, izhod bo v krilu Vekovite, nezmagljive slave.“ – Vzela je minulost dolge leta, Zginile kraljestva so po zemlji,
Kot sreberna rosa zjutraj zgine. Padlo je bogastvo z veličastvom, Kot večerna zarja, v noči mine; Zginili mogočni so prestoli,
Kot oblak, ki ga vihar odžene. Terden pa prestol je vatikanski, Terden, krasen kakor strop nebeški, Ki vzderžuje solncc, mesec, zvezde.
V sjajnem blesku gleda sveti Oče Krog in krog daljave in širjave, Ki razgrinja jih prostorna zemlja. Govora se svetega spominja:
„Sever, jug, zapad, izhod bo v krilu Vekovite, nezmagljive slave;“ Da resničen je, terdijo časi. Po dolinah gorah evropejskih
Večnemu so cerkve posvečene. Od Tirala tje do oceana Sveta se razlega harmonija, Proti nebu segajo glasovi,
Kakor žarki švigajo od neba, Večnemu doni mogočna slava. Po Ameriki stoletni gozdi Razsvitljeni so kot rajske trate,
Misisipi Maranonu odmeva, Vsemogočnega časte brodarji, Na pokrajnah se težak odkriva, Ko prisveti zarja od izhoda.
In oberne se na stran izhodnjo, Gora himalajska je visoka, Nad oblake deleč se steguje, Verha pogled bister ne zagleda.
Al kerščanstvu pota ne zastavlja, Kjer je Indus, Ganges, Bramaputra, Tam junaci verski pot potijo, Zid kitajski njim naprej ne brani,
Njih ne vstavlja trinoštvo japansko. Deleč je Avstralija in pusta, Dalje vendar najde pot kerščanstvo, Krog in krog po celi Božji zemlji
Širi sveta se nebeška slava. V sjajnem blesku gleda sveti Oče, In nebeška radost ga prešine, Pred Gospoda se ponižno verže
In zamakne v rajske se višine. Gleda visokosti in nižave, Kak se zemlja okrog solnca suče, Kak skerbi nebo za nizko zemljo.
Vsemogočni je na svitlem tronu, Krog in krog stoje nebeški kori, „Svet Gospod si!“ v eno mer pojejo, Rajska jih zveličanost navdaja.
Od nebes na temno nizko zemljo Jasnih potov pelje brez števila, Svitli bolj so kakor runska cesta, Zlati bolj kakor rumena zarja,
Letajo po njih duhovi čisti, Iz nebes na svet, s sveta v nebesa. Večnemu prinašajo pozdrave, Zročajo mu prošnje ino želje,
Vse besede, djanja in nehanja, Kar počenjajo narodi zemlje. Vsak trenutek ena trama pride, Ena urno kakor blisk odide;
Tak verste se vedno brez nehanja. Žalostno pa gleda truma ena, Svitla tanina rajskih kerubinov; Ljudstvo njeno v tamuih je nižavah,
Kamor jasna rajska luč ne sega, Kjer neznana je nebeška slava, Kjer prijazne zarje up ne sije, Kjer so serca merzle, brez ljubezni.
Pa zaupno bliža se kerdelo Tje k stopnicam večnega prestola, Ž njim se bližajo vsi rajski kori, Augelji, vsi kori deveteri,
Verste vsip izvoljenih brez broja, In pred njimi je nebes Kraljica. „Sveto, sveto,“ glasno zapojejo In potem Ga prosijo premilo,
Večnega, mogočnega Vladarja: „Kralj nebeški, silni, vekoviti! Milostno poslušaj prošnjo našo. Kar – in kadar koli smo prosili,
Vselej si dobrotljivo uslišal, Ker je milost Tvoja preneskončna. Lej, od vsili strani done; glasovi Tvoje slave od narodov zemlje;
Le en rod prekletje vedno tlači. Naj poneha serci in jeza Tvoja, Da prisije luč pokrajnam nilskim, Da zamorce rajski svit zagleda,
Da spoznavši blagoslov nebeški Hvalil bo Te z druzimi narodi, Da pozdrave angeljske Ti trume Bodejo od njega prinašale,
Da množi nebeško se število, Da Ti borno pevali na veke: „Sveto, sveto, sveto!“ brez nehanja.“ – Veličastno Večni odgovarja:
„Vsim ljudem na zemlji mir ste peli, Ko pričel je Božji Sin rešenje, Vse obseže naj kraljestvo Moje.“ „Sveto, sveto, sveto“ zapojejo,
Molijo, Neskončnega častijo Angelji, vsi kori deveteri, Verste vsih izvoljenih brez broja, Da odmeva po nebeških dvorih.
Sveti Oče še zamaknjen gleda, Kar pristopi kerub iz kerdela, Čudno sveti se in ga pozdravi, Mile rajske govori besede:
„Zročam ti Neskončnega povelje, Ki te zbral Si je za poglavarja. Skerbi, da prisije luč zamorcem, Da obsije rajska jih bliščoba,
Da spoznavši blagoslov nebeški Hvalijo Boba v kraljestvu večnem.“ In prikazen rajska urno zgine, Sveti Oče naglo se predrami,
Premišljuje, al je res, al sanja, Kardinalom svojim razodevlje, Ter jih praša, kaj mu je storiti. Ti v dvorano svitlo se zberejo,
Prosijo Boga za razsvitljenje, Z njimi prosi, moli sveti Oče. Kar pristopi verli oče Rilo, In iz dna serca jim beseduje:
„Sveti Oče! svitli kardinali: Naj vam skrivne želje razodenem, Ki gore že dolgo v mojem sercu. Ljudstva vse po zemlji, vsi narodje
So poklicani v kraljestvo Božje. Mnogo zemlje pa je še orati, Dokaj dežela še osvojiti: Jaz bi zbral dežele afrikanske,
Ki so do sedaj ostale tuje, Nje bi hotel Rimu pridobiti, Tamkaj rad bi sveti križ zasadil. Blagoslovi me, o sveti Oče!
Pošlji me kot svetega vojaka Tje v dežele vroče afrikanske. Sabo pa bom vzel mladenče hrabre, Z mano pojde Soliman Abuna,
Drugi vneti pojdejo tovarši, Bojevali bomo se za vero.“ – Zveseli se zbor in odgovarja: „Slana Večnemu bod' na višavah,
Mir ljudem po vsi široki zemlji, In pozdravljen trikrat, oče Rilo! Idi v boj v puščave afrikanske, Naj te spremlja blagoslov nebeški.“
Cookies on Poetry Cove