V zelenem šopku roža skrita Razvija nježni, divni cvet, Ko čas spomladnega je svita, Ko premladi se celi svet.
Takrat iz gnjezda tica mlada Vesela v sinji zrak sferfra, Kot da razgledala bi rada, Kaj zemlja čudežev ima.
Mladenča vedoželjnost kliče, Ko luč prisije mu v razum, V obzorje veče se pomiče, Serce povzdiga mu pogum.
„Obvaruj Bog te, dom!“ – Odide, Odpira svet se mu neznan. Na jasno visočino pride, Kdo je? – Abuna Soliman!
Širjava daleč se steguje, Obsega jasno jo nebo, Povsod jezike razne čuje, Gibanje razno zre oko.
Košata lipa senco daja, Šumlja v zavetji hladni vir; Tam nikdar vojska ne razsaja, Dovoljnost lije v serce mir.
Drugod junaki se verstijo, Na persih se zlato blišči, Povsod imena njih slovijo, Sovražnik vsak se jih boji.
Zagleda bistre, modre glave, Ker njih zaklad je učenost; Na rokah nosijo deržave, Opira nanje se krepost.
Al kaj je svet v bliščobi zlati? Serce mladenču ostermi, Ko dano mu je prav spoznati Ustav nebeške milosti,
Ki v krilu svojem zvesto hrani, Narode, kar jih šteje svet; Ki čversto se razpadu brani, Poganja večno novi cvet.
„Višava z Bogom!“ Berž odide, Nebeške zvezde se blišče; Nazaj v zavetje mirno pride, Polno je svetih želj serce. –
Cookies on Poetry Cove