Na Liballu.

Pozdravljam tvoje, Libanon, višave, Z dogodki dni minulih posvečene; V zavetje mirno so sprejele mene, Vesel sem mičnih pesem, sape zdrave.

Zapustil raj sem tihe očetnjave, Od deleč serce hrepeneče žene Pogledat svit me zarije rumene, Ki prosto v tvoje zliva se dobrave.

Želim nekdanje skušati glasove, Ki vpričo svetih mest v sedanje dnove Iz davnih vekov jasno mi donijo. In glas naznanja sercu spričevanje,

Da naglo minejo prijetne sanje; Le blage dela vekomaj živijo! Zasip pokriva čuda babilonske, Asirjan, Med se več ne povzdiguje,

Z Darijem Cir se davno ne vojskuje, Ni sreče, slave viditi sidonske. Pokojno spijo trume mirmidonske, Egipt, Kartago, Gerk, Rimljan miruje,

Mogočni Aleksander ne kraljuje, In preč lepota hčere je sijonske. Bil priča si osode razne, čudne, Počivajo zdaj roke bojev trudne,

Solzi se cedra tvoja in cipresa. Ob morji znožje pa se ti ne gane, Tak nezmagljivo vekomaj ostane, Kar v premodrosti sklepajo nebesa.

Odpre pogledu čudna se planjava, Ko prosto šviga čez gore, doline; Otožnost pa in groza me prešine, Ker preč, Jeruzalem, je tvoja slava.

Dežel sveta, Božja očetnjava, Prekrasni biser večne zgodovine, O kje so časi, dnovi! – Tužne tmine Kalijo jasnost tvoj mi, dobrava!

Nebeška milost nate se opira, Od tod narodom zemlje vse izvira, Radosti rajske milo sladko petje. Končala pa si slavno srečo svojo,

Premišljam žalosten osodo tvojo, In solza vtrinja se na velo cvetje. Slovo dal Abraham je očetnjavi, Da Bog mu tu naznanja čuda svoje;

Odpre rudeče morje se na dvoje, Ko v Kanaan se Izrael odpravi. Preroki govore o tvoji slavi, Kraljevi pevec milo strunam poje;

Da srečno zapodiš sovražne roje, Le tebi se na nebu solnce vstavi! – Ko zemlji dan rešenja se nazori, Pojo v obzorji tvojem rajski kori,

Razlega mir se, slava in hosana. Iz daljnih krajev Modrim zvezda sije, Ko ti zagledaš jo, še le se skrije, Vsi zemlji ni enaka sreča dana.

Ti čula si besede ljubeznjive, Katere je Zveličar naš govoril. Prečudni dan se tebi je zazoril, Da mertve vidila si zopet žive.

Al kam pripeljejo te pota krive, Oh kaj je nehvaležni rod tvoj storil, Da Sina je človekovega umoril, O madež skrumbe nikdar neizbrisljive!

Pa vendar ni še konca sreče tvoje, Pokaže še, ti veličastvo svoje, Ko zmagovito tamni grob odkrije. Dopolnil pa je zemeljske težave,

Približal se je konec tvoje slave, Za bel oblak Gospod očem se skrije. Prerokovanje pa se je spolnilo: Ne ve enake groze zgodovina,

Kot skusili. judejska domovina In vidilo jo nje otrok število. Potomstvo se v ves svet je razkropilo, Pokriva sveto mesto razvalina.

Prekletstvo Božje večnega spomina, Mejnike je na grobljo zasadilo. Le Golgata stoji in bode stala, In vekov vsih narodom spričevala,

Da tukaj je dosegel svet rešenje. Naj deleč njeno se drevo steguje, Iz vej njegovih sveta razširjuje Naj krog in krog se rajski mir, življenje!

Nebeške mi besede še donijo, Ki kdaj po dolih, gorah so donele, Da množice slušaje so stermele; Kot rajske strune sladko me budijo.

Valovi galilejski mi šumijo, Ob Jordanu so tice mi zapele, In serce mlado ini ljubo ogrele, Kot žarki, ki nad Taborom gorijo.

In mili don me doleti z višave: „Prinesel oljko sem miru in sprave, Radujte se po zemlji vsi narodi!“ Tvoj glas doni, Gospod! besede Tvoje,

Spominjaj vedno se obljube svoje, In klical bodem s Tabo: Mir vam bodi! – Moža na Oljski gori vidim stati, Ki je obhodil kraje posvečene.

Tak znamenite ni reči nobene, Da želel bi na zemlji jo poznati. Izvirajo na nebu žarki zlati, Nad njimi svest si je dežele ene,

In hrepenenje vroče tje ga žene, Od tod s Teboj, Gospod! želi veslati. In čisti duh v višino rajsko vzplava, Dolina solzna, kliče, bodi zdrava! –

Tako legenda sveta sporočuje. Vse serca jaz pred hotel omečiti, Potem bi jel ponižno Te prositi: Serce je trudno, sladko naj miruje!

Nebeška angelja sta naznanila, Da vidil svet bo celo Tvojo slavo, Ko zbere se na levo in na pravo, Ko pride čudni velki dan pačila.

Narodov zbrane bojo vsili števila V dolini Jožefovi čez širjavo; Povabiš jih.v nebeško očetnjavo, Kak bo izvoljenim beseda mila.

„Pripravljena sijonska je dežela, Le balite ve zveste mi kerdela!“ Pripelje vsak pastir Ti ovce svoje. Kak strte moje bi se radovalo,

Ak trumo bi obilno pripeljalo In reči moglo: Te, Gospod! so moje. – Razlega don se svete harmonije, Slovo velja prijetnemu Gaziru,

Kjer vžival radost sem v tihotnem miru, V zavetji dragem ljubljene samije. Živejše kakor pred mi serce bije, Nevarnemu se izročujem tiru;

Ne bom se več hladil pri bistrem viru, Ki Libanonu svitlo roso lije. Ostani zdrava cedra in cipresa, Vabila več nc bodeš mi očesa,

In senca tvoja me ne bo hladila. V obzorje više solne se pomiče, Odbila ura je in glas me kliče, Gospod! naj bo mi roka Tvoja mila.