Minulo je stoletij nad dvakrat tisuč let, Odkar rimljanska slava razširja se med svet. Po terdih stiskah skušan mogočen še stoji, In bolj kot perve čase dan danes Rim slovi.
Posvetna zmagovitost in velikost je preč, Nebeška nezmagljivost sedaj premore več, Kerščansko poglavarstvo obsega celi svet, Na zemljo se opira, v nebo poganja cvet.
Tu cerkev velikanska ti sega do nebes, Ima ostanke svete zveličanih teles, Aposteljnov pervakoma sije večni mir, Njun grob mladenčem čudne kreposti je izvir.
Mogočno kupla zala presega večni grad, Od deleč potovaje jo vgleda romar mlad; Kot Mozesa presune pogled na Kanaan, Tako sterme se čudi Abuna Soliman.
Z visocega pošilja mu žarke križec zlat, Serčan se čudu bliža, do mestnih pride vrat, In urno še korakov nekoliko stori, Pred Vatikanom groza ga sveta spreleti.
V svetišče veličastno na ravnost se poda, Umetnosti krasota prečudna ga obda, Še bolj serce presune na svetem mestu mir, Kjer mučenika spita, končavši slavni tir.
„Pervaka apostoljska! ponižno tu klečim, Da sveta mučenika nevredna stvar častim. Tud jaz hoditi hočem enako z vama pot, Prosita, da mi pošlje svoj blagoslov Gospod!“
„Ko kdaj bi odvernile me svetnih želj vezi, Naj angelj varh s pogumom mi svetim jih zdrobi; Če kdaj prijatli Božji! bom delal zoper vas, Z nezmožnostjo presune naj me nebeški glas!“ –
„Na vajnem slavnem grobu Bogu darujem dar, Darujem, Vsemogočni! serce Ti revna stvar, In prosim, da nebeško mi milost dodeliš, Da zasadim med ljudstva neverske sveti križ!“
Slovesno k nebu švigne iz serca tihi glas, In radost ga obhaja, da sveti se obraz. Povejte, kje izvira mi zmagovita moč, Ki duhu razjasnuje oblakov tamnih noč! –
Cookies on Poetry Cove