Satoji stoji zelena gora, Na gori cerkvica je zala, Sozidana na čast Marije, Prelepa cerkvica na Stopnem.
Napravi se pobožna mati, Odpravi se o svitli zarji, K Mariji sveti gre na goro, Na lepo Božjo pot na Stopno.
Že pride na želeno goro, Že solnce zlato jo obsije, V altarji je nebeška Mati, Devica blažena Marija.
Poklekne tje pobožna mati, Roke k Mariji povzdiguje, K nebes Kraljici glasno moli: Marija! sprosila
Si milost mi to, Da zopet podala Sem sinu roko. Pred tvojim obličjem
Opravljal je dar, Ko serce nebeški Mi vžigal je žar. Ko mano nebeško
Je ustom podal, Prečuden je plamen Ljubezen mi vžgal. Naj toraj, Marija,
Ti hvala doni, Naj serce hvaležno Te večno časti! Odšel spet Abuna
In vzel je slovo, Po mirnem domovji Več hodil ne bo. O spremljaj ga zvesto
Marija vse dni, Za Božjo naj slavo Serce mu gori. Saj unstran v nebesih
Ga vidila bom, Tam gor brez ločenja, Brez smerti je dom. Za milost, Marija,
Pa hvala doni, In serce hvaležno Ti vedno gori. Tako pobožna mati moli,
V zvoniku sedem ura bije, K molitvi glasen zvon zapoje. „Češčena bodi, o Marija!“ Izgovori pobožna mati,
In zapusti zeleno goro, Prelepo cerkvico na Stopnem. Po sinjem molji barka plava, Po morji se Abuna vozi,
Vesla nazaj v dežele vroče. Ko solnce jutranje prisije, Ozira se v slovenske kraje, Zakriva morsko jih bregovje.
Abuna Soliman odide, V slovenski dom nič več ne pride.
Cookies on Poetry Cove