Stoji stoji zelena gora, Na gori cerkvica je zala, Sozidana na čast Marije, Prelepa cerkvica na Stopnem.
Stoji pod goro vas Škocjanska, Razgrinja krog se ravno polje, Potoki bistri ga rosijo In zlato solnce ga obseva,
Zlati ga zarija rumena, Bliščijo v rosi se cvetlice. V zvoniku pozna ura bije, Ne čuje kladva živa duša,
Ker v terdnem spanji vse počiva. Na nebu bleda luna plava, Na tiho zemljo žarke lije; Krog nje migljajo svitle zvezde,
Na hladno zemljo mir lijejo. Le eno serce ne miruje, Oči ne stiska sladko spanje, Uho ponočni šum posluša:
Pobožna, dobra, skcerbna mati Na blede žarke se ozira, Udarce pozne ure čuje In gleda na zeleno goro,
Do zale cerkvice Marijne, Prelepe cerkvice na Stopnem. Visoko bleda luna sveti In zvezd nebeških brez števila,
V izhodu ni še zlate zarje, In beli dan napočit noče. Napravi se pobožna mati, Rumene zarje več ne čaka,
Predolgo beli dan odlaša. Pred dnem k Mariji se napravi, Na lepo Božjo pot, na Stopno. Že pride na zeleno goro,
Že zora zlata jo obsije, Že dan ji glasni zvon naznanja. Odperte so cerkvene vrata, V prestolu svitlem je Marija,
Žari nebo se skozi okna. Poklekne berž pobožna mati, Roke k Mariji povzdiguje, K nebes Kraljici glasno moli:
„Marija, mati ljubeznjiva, Neznanske moje so težave, In hude serčne bolečine. Zato nebeška tolažnica,
Polajšaj britke bolečine. Ti veš, kaj materna ljubezen, Ti veš, kaj materna le zguba. Saj več kot jaz si ti terpela,
Ker dala si edino Dete – Ime mu je presladko Jezus – Da strašno so ga umorili. Pod križem si solze točila,
V naročji mertvega deržala, Jokala si pri tihem grobu. Odšel mi sin je v daljne kraje, Razširjat Božjo, tvojo slavo.
O spremljaj ga, nebeška mati, Mogočne roke mu ne skrivaj. Ne morem jaz ga pozabiti, Naj vedno, vedno moj ostane.
Izročam pa ga v varstvo tebi, Obvaruj ga nebeška mati, Moj sin naj tvoj se imenuje, Služabnik rajske je Kraljice.
Le eno milost, o Marija! Le eno milost še mi sprosi. Če Božja je in tvoja volja, Naj sladka sreča mi doide,
Da vidim kdaj ga še na zemlji, Naj pred me merzli grob ne skrije. Saj veš, Marija, Božja mati! Veliko sveto radost svojo,
Ki takrat si jo občutila, Ko sin iz groba veličastno Pozdravil te je po vstajenji. Naj enkrat vidim še ga tukaj,
Potem umreti hočem rada: Živi pa dolgo naj Abuna, Razširja Božjo, tvojo slavo, Da bojo ljudstva te častile,
Boga, molili vsi narodje, Kar zlato solnce jih obseva. Poslušaj prošnjo, sveta mati! Mogočne tvoje so besede,
Bogu presvetemu povedi, Kar reva sem ti govorila, Polajšano je serce moje.“ Tako pobožna mati moli,
Posluša tihi glas Marija. Na jasnem nebu solnce sveti, V zvoniku sedem ura bije, K molitvi glasno zvon zapoje.
„Češčena bodi, o Marija!“ Izgovori pobožna mati In zapusti zeleno goro, Prelepo cerkvico na Stopnem.
Zamišljeno domu se verne, Pokojno v persih serce bije.
Cookies on Poetry Cove