Mariji.

Spet glas povzdigne Soliman Abuna, Povzdigne do nebes mogočni klic, Boga za narod černi prosi – Muna, Zročuje ga kraljici vsih kraljic,

Stoji Abuna v krilu domovine, Doni nad zvezde v rajske glas višine: „Donele zemlji so besede moje, Ter segale kerščanskim sercem v dno,

Al revna stvar sem brez pomoči tvoje, Zato obračani k tebi se, nebo! Poslušaj me, mogočni, pomočnica, Poslušaj zemlje in nebes Kraljica!“

„Tvoj duh je poveličeval Gospoda, In glas preroški svetu se glasil, Da bode od izhoda do zahoda Po zemlji te človeški rod častil.

Razgernjene široke so dobrave, Razlega se po njih: Marija ave!“ „Al tužna je zamorska domačija, Slavi te le pervencev malih glas,

Prosili so te pervikrat: Marija! Usmili se; usmili ti se nas; Naj zarija razlije žarke svoje, Da sprejme krilo milosti nas tvoje!“ –

„Tedaj, Marija! tebi zročam varstvo Početja revnega človeških rok, Naj milost tvoja vodi poglavarstvo, Usmili ti se Kamovih otrok,

Pošiljaj, morska zvezda! žarke svoje, Razširja naj se veličanstvo tvoje.“ „Mogočna je pri Bogu prošnja tvoja, Saj si z Zveličal jem rešila svet,

Dobrot narodom dodeliš brez broja, Izvir je v tebi, srečnih, milih let. Po tebi rajske vrata so odkrite, In v tebi moč za dela zmagovite.“

„Naj širi tvoje se tedaj češčenje, Da širi slavo večnega Boga, Nesrečnim pride rajska luč, življenje, Ki bolečine, smerti ne pozna;

Naj prerodi zamorska se dežela, Da pomože nebeške se kerdela.“ „Kar delajo dežele posvečene, V katerih sije tvoj nebeški bliš,

Kjer čast doni Device prečeščene, Kjer cvete svetega rešena križ, To bo v deželah nilskih se godilo, Ime Kraljice večne se častilo.“

„Boga bo molil in častil Marijo, Ki tisuč let je v tmini, Kamov rod. Nebo bo čulo sveto harmonijo, Ki Tebi slavo pela bo, Gospod!

Ne bojo puste, tihe več dobrave, Donelo bo po njih: Marija ave!“ „Ne bo več prazna, žalostna dolina, Prepeval bo po njej Marijin zvon,

Samotna jasnih gor ne bo višina, Razlegal ž njih se bo večerni don, Prinašal blagoslove dan Gospodov V nebeško radost Afrike narodov.“

„Nad zvezdami zakrite še višine Zagledalo bo slepo zdaj oko, Odkrit bo žar nebeške domovine, In bile serca bojo Ti zvesto,

Poganjale v puščavah rajske klice, Junaško bojevale se Device.“ „Zato iz serčne kličem globočine, Pošiljam k tebi, o Kraljica! glas,

Naj milost Tvoja tužni svet prešine, Da pride zemlji lepši, zlati čas, Da bojo vsi narodi te častili, Veseli svetega Boga molili!“ –

Tak moli hrabri Soliman Abuna, Povzdiga do nebes mogočni klic, Boga za narod černi prosi – Muna, Zročuje ga Kraljici vsih kraljic,

Doni med zvezde v rajske glas višine, Abuna zopet gre iz domovine. Njegov glas čule serca so kerščanske, Pobožna čela ga Slovenija,

Odmeval je v pokrajne avstrijanske, Da čuje verna ga Evropa vsa; Abunov glas ponavlja večno mesto, Po sercih se budi češčenje zvesto.

Prijatelji Abuna so sprejmili, Razlega pa se sveti glas povsod: „Marija premogočna se usmili, Da srečen bo, zveličan Kamov rod!“

Pomoč narodom vsim je hči sijonska., Marijna družba zvezda misijonska.