Jadranski mirno pljuskajo valovi, Domu vesla Abuna Soliman; Že skrivajo se Adrije bregovi, Slovenija odpira hrib in plan.
Pokaže spet se jasni verh Triglava, Ljubljana bela mu roko poda, Dolencem oznanuje bistra Sava: O blagor vam, ki imate aposteljna.
Nekdanja radost serca povzdiguje, Ljubezen prejšnja vnovič plameni, „Abuna Soliman!“ – povsod se čuje, Veselih glasov kraja, konca ni.
Slovenska svetu kaže domovina, Da zdaj apostelj slavni je doma. Kak veseli junaškega se sina – Pozdravlja glasno ga Slovenija.
Al časa ni se dolgo radovati, Poklic nebeški je Abunu mar; Domovju mora spet roko podati, Serčnosti sveti je ločenje dar.
Prišel je pravit čudno zgodovino, Kak v černem je potomstvu revež sam, In glas doni čez mirno domovino, Naj zida ž njim mogočne slave hram.
Kot blisk, ki na gore visoke šviga, In strele meče tud v globoke dna, Tak z glasom svojim vse Abuna vžiga, Iskreni klic predira do serca.
Prešinja krepki zemljo glas domačo, Posluša z Avstrijo Evropa vsa, In glas odmeva v kočo ni palačo, Beseda slavnega aposteljna:
„Pozdravljam zopet vas, slovenski brati! Tovarši mili milih mladih let, Ni dano nam se skupaj radovati, Odločim se, kot ločil sem se pred.
Al prosim vas, darov mi prinesite, Pokažite, da vera vam velja, Na bregu nilske reke silovite Slovenske naj zaklade Bog ima.“
„Darovi prekosijo piramide, Ki ni razdrobil še jih časov zob. Kar stvarja verno serce, ne preide, Močnejše je, kot tisučletni dob.
Ko več ne bo gorenskega Triglava, Ko zgine zlati z zvezdami obok, Slovela bo, rojaki! vaša slava V osrečenji zaverženih otrok.“
„Pomoč tedaj, predraga domovina, Pomagaj mi, mogočna Avstrija; Ko mene terla huda je vročina, Junaško ti si vrage zmagala.
Al zmaga tvoja bo še bolj slovela, Če posvetiš v puščavi svet altar, V spominu bo te Afrika imela, Na veke boš zamorcem rajski dar.“
„Bog blagoslovil moč je avstrijansko, Od nekdaj varovalo jo nebo; Na vek bandero naj ji bo kerščansko, Zvestoba svitli kroni biser bo.
In ker jadransko morje spet miruje, Prinesi čez valovje blagodar, Kraljestvo Božje naj se razširjuje, Pod varstvom tvojimi, vesli mladi car!“
„Še dalje naj glasovi ti donijo, Naj sliši verna jih Evropa vsa, Za slavo Božjo serca naj gorijo, Naj vžiga se ljubezen bratovska.
Moč združena bo čudeže zidala, Njih bliš prekosil stari Babilon, Na veke sveta Cerkev bode stala, Zamorskim bratom pel kerščanski zvon.“
„In komur serce v persih krepko bije, Pokažem mu v dežele vroče pot; Naj loči se od drage domačije, Ves svet v posestvo dade mu Gospod.
V duhovnem svetu mavrica bo krasna Razpenjala od tod se v Afriko, Zamorska bo dežela rajsko jasna, Evropo pa bo venčalo nebo!“
„Na boj tedaj! Gospod na delo vabi, Odpira nam vinograd se Njegov. Domovje! bratov svojih ne pozabi, Od tebe naj izvira blagoslov!
Ne moj, Gospodov glas naj vas prešine, Za večne čase delo to velja; Odpirajo nebeške se višine, Poganjaj cvet junaštva svetega!“ –
Done glasovi, domovina čuje, Posluša vsa mogočna Avstrija; Kot jeklo iskrice ob kremen kuje, Tak sega glas do vsacega serca.
Beseda v koče in palače šviga, Aposteljnu pomaga kmet in car, Pogum junakom mladim serca vžiga, Življenje njih je apostoljski dar.
Cookies on Poetry Cove