V majhni koči med zamorci
Mož v bolezni izdihuje,
Moč zapušča slabe ude;
Zaročnica pa žaluje.
Pride sosed, vidi žalost,
Pomagati sam ne more,
Pa bolnika potolaži:
„Deleč ni do Gonkore.
Tam je Soliman Abuna,
Čuda dela silovite,
Brez plačila on ozdravlja
Vse bolezni; ponj pošljite.“
Tiha noč pokriva zemljo,
Žarke lije tiha luna,
V Gondokori zvon zapoje,
Vstani, Soliman Abuna!
Ide Soliman Abuna
V vas samotno do bolnika,
Toži ta mu reve svoje,
In nevarnost je velika.
Reče Soliman Abuna:
„Zdravja ti ne morem dati,
Bog mogočen je edini,
K Njemu hočem te peljati.“
„Lepša rajska domovina,
V njej neskončno je veselje,
Ni terpljenja, ni bolezni,
Spolnjene so vsake želje.“
„Z vodo sveto te oblijem,
Da ti greh iz duše zgine,
Ko ti smert oko zatisne,
Šel v nebeške boš višine.“
Vda bolnik se govorjenju,
Že odmoljena je vera,
Sveti kerst ga posvečuje,
Smertni boj oko zapira.
Truplo tihi zemlji zroča
Soliman pri Gondokori,
Govori : „Gospod nebeški,
Naj mu večni dan zazori!“