Po gozdu velikanskem
Apostelj gre domu,
In černi spremljevavci
Bojijo se strahu.
Zahaja pozno solnce,
Na zemljo pade noč,
In gozd je prenočišče,
Naprej ni iti moč.
Bliščobe svit nebeške,
Jim gozda verh tamni,
Zakurijo zamorci,
In grejejo si kri.
Al gostje prenevarni
Po gozdu gnjezdijo,
Ferfrajo nočne tipe,
Zverine tulijo.
Smerčijo divji sloni,
In levi se bude,
Nad ognjem grozen tiger
Pokaže jim zobe.
Popotnike na čelu
Pomoči smertni pot,
Apostelj tiho moli:
„Usmili se, Gospod!“
Visoko plamen švigne,
In sproži se požar,
V plamenu drevje poka,
Podira ga vihar.
Zverine pa zbežijo,
In tulijo strašno,
Požar se razširjaje,
Da svitlo je nebo.
Odide nočna groza,
Napoči beli dan,
S popotniki apostelj,
Za sveto vero vžgan,
Naprej domu potuje,
Nevarnosti več ni,
Po poti spremljevavcem
Besede govori:
„Vesoljnost je pokorna
Neskončnemu Bogu,
In v nar bolj ljutem boji
Smo svesti si miru.
Gospod kroti zverino,
Odganja divjo strast,
In Njemu le razlega
Naj slava se in čast.“ –