Napoti se med Berce
Apostelj neki dan,
In truma černa spremlja
Ga čez Belenijan.
Hudo pripeka solnce,
In žeja vse mori,
Na potu ni studenca,
Ki žejo pogasi.
Zastonj po tleh ozira
Skaljeno se oko,
Od solnca les se vžiga,
Vse jasno je nebo.
Apostelj omaguje,
Naprej ne more več,
Omagala je truma,
Življenja moč je preč.
Povzdigne pa k nebesom
Roke ino oči
Apostelj, k Bogu moli,
Naj vsmili se stvari.
In zdajci se prikaže
Oblak nad goro siv,
Trenutkov malo mine,
In vsuje se naliv.
Dež vročo zemljo moči,
Da urno se hladi,
Po jamah vode dosti
Popotnikom stoji.
Vročina ne pritiska,
Poverne spet se moč,
Apostelj spremljevavicem
Spregovori, rekoč:
„Zdaj bote mi verjeli,
Kaj Božja moč velja,
Pobožna kaj molitev
Pri svetem Bogu zda.
Mogočne so nebesa,
Življenje daja Bob,
Naj žuga pogubljenje,
On reši iz nadlog.“
Potuje spet apostelj,
Za sveto vero vžgan.
In truma černa spremlja
Ga čez Belenijan.
Vse Božjo moč spoznava,
Apostelj jih uči,
V zamorskih sercih vero,
Ljubezen oživi.