Med narodom zamorskim
Potuje elan na dan
Apostelj, slavni Vinko,
Za sveto vero vžgan.
Prihaja černo ljudstvo,
In sveti mož uči,
Kdor veruje besedi,
Apostelj ga kersti.
Vse ljubi ga, spoštuje,
Le berski poglavar
Jezi se in repenči,
Sovraži belo stvar.
„Jaz čem, da pasti mora,
Če glavo mi velja,
Sovražim belo kožo,
Pokoja mi ne da!“ –
Izgovori in vzame
Pušico ostro v dlan,
Aposteljna gre čakat
Na hrib Belenijan.
Tam Vinko se sprehaja,
Zamorec prime lok,
Za germom skrit pomeri,
Al – strel ne gre iz rok.
Neznanska groza strese
Hudobnežu roke,
Serce mu čudno bije,
In lica oblede.
K aposteljnu počasu
Prileze tje na plan,
Tako mu beseduje
Objokan in skesan:
„Odpusti, mož mogočni,
Prehudo sem grešil,
S pušico nate meril,
Ko v germu skrit sem bil.
Al groza me obhaja,
Ko vidim tvoj obraz;
Ti svet si in mogočen,
Hudobna stvar sem jaz.“
Apostelj odgovaa ja:
„Zdaj vedi, kaj je Bog,
Jaz nisem, – Vsemogočni
Izmaknil ti je lok.
Povem ti, da ne skušaj
Moči Njegove več,
Sicer strašno zadene
Te maščevanja meč.“