Hrepenenje po svetem kerstu.

Pevaj struna, kak spomlad prisije V kraje, kjer ni nikdar pred sijala, Kak rosi na tla nebeška mana, Kjer so bili pred ledeni mrazi,

Kak bliščoba rajska se razširja, Kjer plazila se je tužna tmina, Tužna tmina tisučere leta. – Terdih se verig je iznebila

Bleda truma, prosta zopet diha, Prišla v mirno varno je zavetje, Sveti so sprejeli jo junaci. Lepa, draga prostost je telesna,

Kakor roža, ki cvete na vertu; Lepša, dražja prostost je duhovna, Lepša je kot svitla, zlata. zvezda. Černa truma, truma oproščena,

Tebi mila; zlata zvezda vzhaja, Bliža duhu prostost se nebeška: Kakor Modre betlehemska zvezda, Tak previdnost sveta spremljevala

Deleč k tebi verske je junake. Zbrano starih mladih je število, Poslušavicem govori Abuna: „Čujte dragi bratje afrikanski!

Poslušajte stari me in mladi! Pravil bom velike čuda Božje. Mnogokrat ste vidili obnebje, Kak tam gori zlato solnce sije,

Kak migljajo zvezde, luna sveti. Zmirom vidite prostorno zemljo, Morje, reke, gozde in planjave, Pod obnebjem pa oblake sive,

Ki vetrovi silni jih dervijo. Bili pa so enkrat tamni časi, Ni obnebja še in zemlje bilo, Takrat Bitje bilo je le eno,

Večno Bitje, Bog se imenuje. Bog je rekel v tamne čase: Bodi! In na enkrat solnce je svetilo, Zvezde so na nebu zamigljale,

Zemlja berž pod solnce je stopila, Ter pognala cvetje in zelenje. Zaplavale ribe so po vodi, Po vsi zemlji se razšle živali,

In vse to stvarna je beseda Bitja večnega; beseda: Bodi. – Veste li sedaj, kdo svet je vstvaril, Verjete besedi? – Govorite!“

Černa truma, truma začudena, Verje čudo, glasno odgovarja: „Verujemo, Soliman Abuna! Bog nebo je vstvaril ino zemljo,

Hvaljen bodi Bog na večne čase!“ – Mine noč in drugi dan napoči, Zgodaj pride truma k Solimanu, Poslušavicem govori Abuna:

Bila sta nebo in zemlja v redu, Večni vstvaril zadnjič je človeka, Perva bila sta Adam in kava, Vsi otroci njeni smo na svetu.

Djal ji Bog bil v raj je ljubeznjivi, Kjer nobene bilo ni težave; Vedno lepa je pomlad sijala, In človeka bila neumerljiva,

Prišla pa je kača, Gluh hudoben, In stvari nedolžni zapeljala, Da Boga sta svetega žalila.

Bog poslal je njima hude kazni, Morala iz raja sta bežati, Stiskalo ji je potem terpljenje, Prišle so bolezni, hude leta,

Našla pot je lorda slnert na zemljo. – Bog preklel je svet zavolj človeka, Večno mu zažugal pogubljenje. Vendar milost Božja je velika,

Božji Sin prišel je sam na zemljo, Križati dal grešnemu se svetu, Ter odrešil revnega človeka. Zopet je odperta pot v nebesa,

Gor nad zvezdami v deželo srečno, Kjer Mogočni vekomaj stanuje; Vse narode cele zemlje vabi; Naj pred sveto pridejo obličje.

Gori hoče tudi vas imeti, Da pripeljem vas, poslal je mene, Prišli z mano verli so tovarši. Hočete li z mano gor v nebesa?

Govorite in odgovor dajte!“ – Černa truma glasno odgovarja: „Hvaljen bodi Bog na večne čase, Da poslal je svetu Rešenika,

Pelji nas, Abuna, gor v nebesa!“ – Tak razlaga vsaki dan Abuna, Verli mu pomagajo tovarši, Verno jih poslušajo zamorci.

In približa god se vsih svetnikov, Govoriti jame spet Abuna;, Poslušavce Černe nagovarja: „Čudno sveto je kraljestvo Božje,

Ki obsega zemljo in nebesa. Tužna zemlja vedno se bojuje, Večno se nebesa veselijo. Al terpljenje le prinaša venec,

Slavni venec glorije nebeške, Ki ljubo na veke bo cvetela. Jutri bratje zapustimo zemljo, Ter zamaknemo se v rajsko mesto,

V mesto večno radosti nebeške. Trume so izvoljene pred Bogom, Sveto pojejo nebeški kori, Sladka jih zveličanost navdaja,

Sveti dan, nikoli ni nočne taline. Gori bomo, bratje afrikanski! Enkrat se na veke radovali; Vabijo nas angelji nebeški,

Vabijo izvoljene nas trume, Vabi Božja mati in Kraljica – Vabi sveta mila nas Marija. Da dosežete veselje rajsko;

Morate imeti oblačilo Belo kakor sneg, in čisto dušo, V svetem kerstu novo prerojeno. Jutri naj napoči dan presrečni,

Hočem vas v nebesa zapisati, Dati vam nedolžnost s svetim kerstom.“ In zamorska truma odgovarja: „Hvaljen bodi Bog na večne čase,

Da poslal s tovarši je Abuna; Oj Abuna,, prosi ti pri Bogu, Da še eno jutro nam napoči.“ Pozna noč je, v miru vse počiva,

Milo svetijo nebeške zvezde, Višnjeva bobni in Bela reka, Sveta harmonija se razlega, Od višav nebeških doli na zemljo.

Trume so zveličane vesele. Srečnih zmag in vekovite slave, Rade bi narodom jih odkrile, Ki še tavajo po tužni zemlji.

In v Hartumu pozno truma moli, Černa truma, truma oproščena, Hrepeneča zgodnje zarje čaka, Svitle zarje, glorije nebeške. –

Gre poslušat Soliman Abuna Dečke mlade in obličja nježne, Al so mirni v pozni svitli noči, Al oči jim stiska sladko spanje. –

Sladko spanje jim oči ne stiska, Tiho hrepene po svitli zarji, Svitli zarji, gloriji nebeški, Glas pošiljajo nad jasne zvezde,

Svete jih poslušajo nebesa: Oj nebeščanje presrečni, Kak se dobro vam godi, Oj prosite, da meti vami

Skoraj bomo revni mi. Naj prisije zgodnja zarja, Naj napoči beli dan, Da nam bele oblačila

Da Abuna Soliman. O Marija, Mati Božja, Prosi, prosi ti za nas, Da napoči skoraj jutro,

Pride zaželeni čas. Še otroci jeze Božje Z grehom smo obloženi, Jutri bomo pa umiti,

Presojeni in novi. O Marija, prosi, prosi, Da sram dojde beli dan, Da stori otroke tvoje

Nas Abuna Soliman. Ti si dobra, ti si mila, Le pri Bogu prosi zdaj, Radi zvesto te častili

Bodemo na vekomaj! – Pride svitla zarja, vzhaja solnce, Serčno se raduje černa truma, Zgodaj prot nebesom se ozira,

Gori rulade serca povzdiguje, Mlade serca, polne hrepenenja. Kar pristopi Soliman Abuna, Spremljalo častiti ga tovarši,

V roci imajo bele oblačila, Sveče bele svitlo jim gorijo. Ide truma, truma hrepeneča, Pred Marijo, pred Kraljico milo,

In besede svete izgovarja, Zvestost svetemu Bogu obeta, Čudijo se krog in krog gleedavci. Spet pristopi Soliman Abuna,

In z vodo jih sveto vse obliva, Govori besede pomenljive: „Kerstim vas sedaj v imenu Božjem, Bele vam izročam oblačila,

Neomadežane ohranite, Čiste ponesite pred Gospoda.“ Radost sveta šviga v mlade serca, Glasno Večnemu pojejo slavo,

Hvala se nebeščanom razlega, In češčenje blaženi Mariji. Kakor prosti revež se raduje, Če h kraljevi mizi sme presesti,

Tak in še neskončno bolj veseli Novokeršenci so in – pervenci Solimanovega misijona. – Pride večer, zarja pozna sveti,

Višnjeva bobni in Bera reka, Sveta harmonija se razlega Od višav nebeških dol na zemljo. Celi svet spoštljivo odgovarja,

In nebeščanom prepeva pesmi, Ž njimi strinja se hartumsko petje, Soliman s pervenci glasno poje, Da glasovi deleč krog donijo:

Hvalite Gospoda, narodje po zemlji, Naj hvali ga zemlja, bregovje, morje; Slavite Gospoda vse reke, potoki, Naj v času Ga dnevi in leta časte.

Hvalite Gospoda, ve zvezde nebeške, Naj hvali Ga solnčni in lunin žar, Slavite oblaki Ga sivi z vetrovi, Donijo naj pevski glasovi mu v dar.

Slavite Gospoda, vi kori nebeški, Kerubov in Serafov svitle verste, Vesoljno stvarjenje Gospoda naj hvali Od jutra do mraka, od mraka do dne!