Človeštvo je enako oceanu, Katerega moč skrivna v brezna stiska, Ki danes peni v jeznem se orkanu, Luč svitla jutri se v zercalu bliska,
V celoti svoji nikdar ne miruje, Kraljestvo brezna vedno se vojskuje. Po zemlji se verste sovražni boji, S stoletji se premiče zvezda slave.
Priderejo od jutra divji roji, Izgine tisučletne moč deržave. Kar stavili so meči Cezarovi, Podirajo od severja rodovi.
Bizancija pa zmago je dobila, V nebeškem močna znamenji caruje. Ak stiska verni rod poganska sila, Kristjanstvo stiskano priporočuje
Se v Carigrad prestolu Konštantina, Ker tam bandero Božjega je sina. – Ko v Carigradu Mihael caruje, Med Volgo Dneprom biva rod kozarski.
Ker uk mohamedanski zapeljuje, Pomoči prosit gre na dvor cesarski: „Učenih mož od tebe, car! Želimo, Da prave vere luč po njih dobimo.“
Tje pošlje car duhovnika Cirila, Čigar modrost v cesarstvu je slovela, Naloga sveta ga je veselila, Da vspeha več bi nova pot imela,
Berž mladi mož od doma se odpravi, Za nekaj časa se v Kerzonu vstavi. Uči se marno novega jezika, Poslanstvo svoje resno premišljuje.
Ker učenost njegova je velika, Nekdanjih dni dogodbe pretehtuje, In neki dan pove mu zgodovina, Kaj blizo shranja morska globočina.
Gre k morju, al zasuto je v bregovje, Ne more mesta svetega spoznati, Nad rako belo peni se valovje, Ne čuje trum pobožnih prepevati;
Zastonj pri bližnjem ljudstvu poprašuje, Stoletja so ljudi prinesle tuje. Pa kakor cvetje pije sladko mano, In svitla rosa v jutru ga napaja,
Odganja mu gorkota merzlo slano: Tako serce in um nebo navdaja, Če so človeške mu osnove drage, Pomaga izpeljati misli blage.
Ciril odide v poglavitno mesto V Georgijo, tam vse kristjane prosi, Naj molijo k Neskončnemu ž njim zvesto, Da hrepenenje, ki ga v sercu nosi,
Izpolni se, ker milost je pri Bogu, In znan svetnik človeškemu bo krogu. Kar prosi, sam vladika vsem oznani, Ker želja po ostankih je velika.
Z zaupnim sercem molijo kristjani Ter drugi dan iskat gredo svenika, Iz mesta zgodaj v morske globočine K zakladu truma skritemu odrine.
Vladika sam v bliščobnem oblačilu In mašnikov njegovih sveta truma Pridruži se na ladijo k Cirilu, Morje stoji pokojno brezi šuma.
Obilno ljudstva po valovji spremlja, Še več pri kraji jih obsega zemlja. Kakor oblakov rahlih se tančica Po nebu vozi z žarki pozlačena,
Ko o večerni zarji zvezd kraljica Priplava izza gore prerojena: Tako se ladija z duhovstvom giblje, In mitre svit se nad valovjem ziblje.
Pojejo pesmi Bogu posvečene, Kot pri slovesnostih je svetih šega, Brez vroče prošnje duše ni nobene, In ko se petja glas nar bolj razlega,
Na dnu morja se zvezde zabliščijo, Klemena sveto truplo tam dobijo. Kot bile bi odperle se nebesa Z lepoto vso, ki je človeštvu skrita,
Tako so vperte v dno morja očesa Vsem pričujočim, jasnost čudovita Prikazni rajske ljudstvo je prevzela, Z neskončno slastjo vsako serce vnela.
Spet zapojejo pesmi posvečene, Zahvalo z mašniki vladika moli, In bolj so zvezde v morji pozlačene, Kleče stermijo verniki okoli,
Obhaja misel vsacega, da v raji Prebiva, ne na pustem morskem kraji. Potem spusti se sam Ciril globoko, Odpre se razsvitljena globočina,
Ostanke prime s posvečeno roko, Ki jih skrivala pred je morska tmina, Prinese jih na ladijo k vladiki, V neskončno radost množici veliki.
Na suho iti spet brodarjem migne, Pripelje urno h kraju morska cesta; V pobožnosti se ljudstvo vse povzdigne, Pomiče se procesija do mesta,
Pobožne himne glasno prepevajo, Da petje se razlega na vse kraje. Ko mestni poglavar izve novico, Hiti herž s spremljevavci jim naproti,
Poklekne o prihodu na levico, In združi se s procesijo na poti. Ozidje mestno ravno trumo skrije, Ko jasni jo večerni zor obsije.
Na oknu vsacem luči so prižgane, V veselji rajskem ljudstvo poskakuje, Nebeška slast podžiga vse meščane, Med petje se vesela godba čuje;
Tako ni bilo mesto nikdar krasno, Nad njim nebo nobeno noč bolj jasno. Odloži v cerkvi svetega Leonta Ciril ostanke slavnega svetnika,
In radosten odpravi se iz Ponta H Kozarom, kjer ga množica velika Pričakovala željna je resnice, Pokaže vsem nebeške pot pravice.
Kozarski rod moža poveličuje, Ko verne se od njega v domovino. In skozi Kerzon spet Ciril potuje, Ter sabo vzame rajsko gotovino.
Med potjo in v domovji čast velika Doni mu, ker zaklad ima svetnika.
Cookies on Poetry Cove