Pogled me pelje v čase starodavne, Slovanskih rek valovi zašumijo, Rodove štejem po ravninah slavne, Peruna, Svantovita mi častijo,
Življenje lepa jim sladi Živena, Odpira resna tamni grob Morena. Mir sije pri otročih svete Slave; Kjer s tujci Radegost Slovane brati,
Zlati pšenica pisane dobrave, Paso se čede po zeleni trati, Od juga varno srednje morje paži, Stoje valovi baltiški na straži.
Al kakor jastrob drobne ptice grabi, In majhne ribe morski som požira, Tako soseda mir slovanski zvabi, Da blagostanje, srečo mu zatira;
Od vseh strani privrejo divji roji, In vnamejo se v zemljah hudi boji. Na morji z Rimom se Ilir hojuje, Brat severni preti sovražni sili,
Al ko z Avari Brancev trop prihruje, Takrat slovanske zemlje Bog se smili. Verige ropotale so kervave, In otamnele zvezde sreče prave.
Pa kakor blaga je serčnost pastirja, Ki odpodi volka od čede svoje, Ko pomandrati mu ovce namerja: Tako moči, predragi Samo! tvoje
Slovanstvo terdih so verig rešile, Veljavnost, novo slavo mu dobile. S teboj sicer mogočnost v grob je pala, Izginila kot solnčni svit za goro;
Al kakor tega kaže luna zala, Tak duh rodi tvoj marsiktero zoro: Kocelj kraljuje v donavski in dravski – Močan je v zemlji Rastislav moravski.
O času tem slovanski rod doide Beseda svetega prerokovanja, Da znamnje križa vsemu svetu pride, In tmino smertnega prežene spanja.
Malikov ne časte več Korotani, Vsegamogočnega slave kristjani. Prihaja tudi v zemljo Rastislava Iz Nemčije apostelj marsikteri,
Izmišljenim bogovom razkopava Altarje, pot odpira pravi veri, Al le počasi ta se razširjuje: Do serca ne gredo besede tuje.
Med tem pa glas doide od izhoda, Kako Ciril osrečil je Kozare. Kako poslal je Carigrad Metoda, Da svitla luč obseva zdaj Bolgare;
Vse to storila sta slovenska brata, Odprla jutru mile rajske vrata. Tedaj ko pride radostna novica, Kralj Rastislav in Svatopluk s Koceljem,
Slovanskih kraljev ljubljena trojica Sle pošlje z resnim v Carigrad poveljem, Da Mihaelu prošnje glas nesejo, Tako cesarju slavnemu povejo:
„Mogočni car! od deleč so vladarji Večernih zemelj k tebi nas poslali. Kako kozarski rod – kako Bolgarji Od tod učenih mož so dobivali,
To radosten je glas pri nas oznanil, Tedaj ne bodeš nam pomoči branil. Zatira že češčenje se malikov, Častijo Vsemogočnega kristjani;
Sicer ljudem ne manjka učenikov, Al kaj – njih ne razumejo Slovani, Slovenska bo beseda sad rodila, Od tebe car, pomoč izidi mila!“ –
Z veseljem cas besede take čuje, Pokliče berž Cirila in Metoda; „Ime, solunska brata! vajno sluje V prostrane zemlje daljnega naroda,
Tedaj nesita rajski mir Slovanom, Predraga novim bodeta kristjanom.“ Poklic le-ta je nama glas nebeški, Ciril Metodu bratu resno pravi,
V keršanstvu naj se združi rod človeški, Podajva proti novi se deržavi, Da bova sveto blagovest učila, Omike blage seme zasadila.
Na pot s Cirilom se Metod odpravi, Potujeta v deželo Rastislava. Kot luči zvezd prekrasnih na višavi, Ki v svitlih žarkih po nebesih plava,
Z veseljem stran večerna pričakuje: Tak rod slovanski mož se teh raduje. Blišči se Velehrad o jasni zori; Ko solnčni žarki mesto pozlatijo,
Odpro se Rastislava svitli dvori, Po njih glasovi mili zadonijo: Da prideta moža iz Carigrada, Naj sprejme ji zavetje Velehrada.
In Rastislav kraljevo se obleče, Na glavi se mu sveti krona zlata, V desnici krasno žezlo se leskeče, Tako sprejeti hoče draga brata;
Ovenčano je z dvorom mesto celo, Od deleč čuda je ljudi privrelo. Potem zasveti križ se od izhoda, Ker brata gresta slavnega imena,
Prikaže ž njima svitla se posoda Z zakladom rajskim svetega Klemena, In stopi njima Rastislav naproti, Neznanska radost spremlja ji po poti.
„Pozdravljeni, slovenski bratje mili! Besede sladke ljudstvu zadonijo, Pravični so vam upi se spolnili, Nebeško vam prineseva lastnijo,
Domače vam se blagovest oznani, Kervi smo ene, bratje si Slovani.“ In radi so – preradostni Slovani, Ko čujejo besede mile, sladke.
Vsi verno so aposteljnoma vdani, Teko s pospehom urno leta kratke, Ko peto ni še dokončan leto, Za vero Kristusovo vse je vneto.
Kakor potrebi pusti gozd sekira, Da žarek solnčni tamne tla obsije, Požene trava in jo voda spira, Med njo se cvetje pisano razvije,
Tak blagovest Cirila in Metoda Svet prerodi slovanskega naroda!
Cookies on Poetry Cove