Po kerščanskih vsih deželah
Slava Večnemu doni,
Svetu je Zveličar rojen,
Verni rod se veseli.
Sveti večer se praznuje,
Glasne pesmi se pojo,
V sercih plameni ljubezen,
Žar pošilja jim nebo.
In po Nilu barka plava,
V njej Abuna Soliman
Po deželah afrikanskih
Jadra na večerno stran.
Vstavi zgodnja se Danica,
Truden černi je brodar;
Gre Abuna pred Marijo
Večnemu opravljat dar.
Ura polnoči odbije,
Zlata zvezda se blišči,
Milo sveti tiha luna,
Brez števila zvezd gori.
Poka strel pokrajnam nilskim,
Zbuja se zamorski rod,
Ljudstvo k zgodnji vre Danici,
Oživi se nočni brod.
Ko Abuna dar opravi,
Gre med ljudstvo tje na plan,
Petje ga in strel pozdravlja:
Živi, oče Soliman!
Vžgejo luči spremljevavci,
Kviško dvigajo roke,
Proti nebu pa rakete
Kakor zvezdice lete.
In po nebezu plameni
Švigajo nad nilski brod,
Vtrinjajo se svitle zvezde,
Zlati pasi so povsod.
Spet prižigajo brodarji,
Černo ljudstvo pa stermi,
Plamen dvojni se srečuje,
In Abuna govori:
„Danes je Zveličar rojen,
Velik je in svet spomin,
V rajske vabi nas višave
Naš rešitelj, Božji Sin.
Vsim ljudem je mir prinesel,
Slava mu doni povsod,
Milijoni Ga častijo,
Moli ga zamorski rod!“