Berž od Melite dalje barka plava, Ko zarija naznanja beli dan. Popotnik ta in uni sladko spava, Na verhu je Abuna Soliman.
V spominu razne misli se budijo, Rimljanski, gerški svet je pred očmi; Valovi močno na uho donijo, Med glasni šum Abuna govori:
Kak čas spremembe tvoje so velike: Razpadla starih je Rimljanov moč, Pozebel davno gerške cvet omike, Minulosti se ne razasne noč.
Minul je rod, minuli terdi boji, Ki v poznih letih pesem jih slavi. Od vzhoda so priderli divji roji, Trohljene pa se zgradile moči.
Pa da nezmožnost moči siloviti, Če pahne jo, se nagloma poda, Postavi znani tej se ni čuditi; Al čudapolna je prikazen ta,
Da slaba reč si naglo opomore, Če skrivna moč jo vnovič prerodi: Razpadle tam poznaš cesarske dvore, Kjer Petrov vekomaj prestol slovi.
Kje rajskega Olimpa so višave, Kjer nekdaj bival je z maliki Cen, Zapodil dim le svit resnice prave, Le rešil broj se praznili je imen.
Prišla je moč besede silovite, Na nebu se prikazal zmage križ; Neskončnosti so pota vsipi odkrite, Ko jih obsije večne luči bliš.
Sicer je sveto mater težko stalo, Da tak povzdignila je tužni svet; Kervi potoke drage je veljalo, Iz kterih vekoviti klije cvet.
Al zemlja se je rajsko prerodila, Zaraščal pred jo je osat in utah. Celo barbarska moč se je vklonila, V milino se spremenil ljuti strah.
Prešinila resnica tamno znanstvo, Poblažila je umu svitlo pot; Osnove čudne gleda le kerščanstvo, Ker prosto jadra duh njegov povsod.
Pozna začetek večni in stvarjenje, Ker kaos ne zapira mu oči; Le ono ve, kaj smert je, kaj življenje, Kaj čas, kaj doba vekovitosti.
Pošiljaj vedno dalje žarke svoje, Moj Bog, neskončne milosti Gospod! Povzdigni meč, premagaj terde boje, Da visokosti se zave ves rod.
Spoznam, da Ti si sklenil me poslati, Mogočnost Tvoja razodevlje mir; Naj suče čas se proti dobi zlati, Da ovce vse bo pasel en Pastir!
Cookies on Poetry Cove