Barka gre po Beli reki,
Sveti zgodnja se Danica,
Jadra proti Gondokori,
Ljudstvu prihod strel naznanja.
Zbirajo se urni Barci,
In med njimi kralj Nigila;
Naglo bližajo se barki,
Tak pozdravljajo Abuna:
„Doto, Soliman Ábuna!
Prišel k nam si z barko novo,
Kak se sveti zlata zvezda,
Upi nam so se spolnili,
Doto, Soliman Abuna!“ –
Pride barka k Gondokori,
Sveti zgodnja se Danica,
Gleda čudo barsko ljudstvo,
Staro, mlado se raduje,
In prepeva glasne pesmi.
Soliman jim da kristalov,
Da jim svitle steklenine,
Nove kaže jim tovarše,
Tako zbranim beseduje:
„Pridem spet v dežele vaše,
Pripeljam tovaršev novih,
Z nami sreča je in radost,
Hočemo pri vas ostati,
In kazati pot v nebesa,
Odkrivati čuda Božje.
Barsko ljudstvo glasno kliče:
„Živi Soliman Abuna,
Zdravi vsi tovarši beli,
Ki so prišli v kraje naše,
In prinesli steklenine.
Vedno dobro se imejte,
In med nami ostanite,
Da v deželo lepo, srečno,
Pot pokažete v nebesa.“ –
Zbere mesto si Abuna,
Da postavi hišo sebi,
Hišo sebi in tovaršem,
Da sozida belo cerkev
Sveti Materi Mariji.
Černo ljudstvo tje prihaja
Vsaki dan o svitli zarji;
Ko se solnce ponižuje,
Radostno domu odhaja,
In domačim oznanuje
Božji uk, besede svete.
Tak se širi sveta vera
Po deželah afrikanskih,
In raduje se Abuna,
Ž njim veseli so tovarši,
Veselijo se zamorci,
Sveti kerst jih posvečuje.