Tedaj počiva v tihem grobu Rilo,
Dežela vroča vživa pervi dar.
Kako junaško mu je serce bilo,
Junaštvo sveto bilo mu je mar.
Prezgodaj mu življenje je vgasnilo,
Ne smem soditi jaz, uboga svar,
Stemnim in molim, vda se pamet moja,
Prečudna je Gospod! previdnost Tvoja.
Nezmožen sem, samota me obdaja,
Oči mi kažejo na vse strani.
Serce pogumnost rajska mi navdaja,
Prikazen ljutih vendar se boji;
V trenutku pervem zmago spet obhaja,
Ker svesto si neskončne je moči,
Ker Vsemogočni je izvolil mene,
Naprej me hrepenenje čudno žene!
Naj mila bo tedaj mi roka Tvoja,
Pogumen nove jadra spet napnem;
Da najdem kraj prihodnjega si boja,
Dežele čudovite gledat grem.
Pa zmaga Tvoja bo, Gospod! ne moja,
Ti Večni dajaš slabim moč ljudem,
Kolo obračaš večne zgodovine,
Pošiljaš luč med tužne; goste tmine.
V domovje gori pa čem glas poslati,.
Da čuje ga mogočna Avstrija;
In da ga čujejo slovenski brati,
Da sprejme verna ga Evropa vsa,
Da sever pošlje zor v bliščobi zlati,
Da narod černi rajsko luč spozna,
Poprej pit jadra zopet se napnite,
Dežele nepoznane mi odkrite.