Večerno solnce gre v zaton,
Žari se po višinah,
Razlega se Marijni zvon
Po gorah in dolinah.
Po gladki cesti voz derdra,
Za hišo hiša se skrije,
Popotnik mlad se urno pelja,
Serce prečudno mu bije.
Nad gore luna privesla,
Širjave daljne odpira;
Pri zvezdi zvezda zamiglja,
Oko se v solzah zapira.
In bledih žarkov rahli bliš
Se v mavrico nočno edini,
Odmeva pod vozom glasni vriš
Urno naprej po dolini.
Domače reke slap šumi,
Pa dalje in dalje ostaja;
Ni več zvonika ne vasi,
Serce otožnost obhaja.
Začuje slavčekov se glas,
Pojejo nočne tice,
Prikaže spet se druga vas
In nove vinske gorice.
Popotnik sreča ga neznan,
Zakrije ga samota,
Ni jutra še, ne bo še dan,
Povsod je sveta tihota.
Pokojno spavajo ljudje,
Le zvezde nebeške gorijo;
Občutkov raznih polno serce,
Kot blisk se naglo verstijo.
Ropoče, berž naprej derdra,
Na vzhodu zora napoči,
Zbudi se pesem jutranja,
In – Krajnska zemlja se loči!
„Obvaruj Bog te, dragi dom,
Naj ljubi zvesto te sreča,
Kot jaz te zvesto ljubil bom,
Bod' zdrava zemlja in sloveča!“ –
Obsije solnce svet širok,
In Mizo so morski bregovi;
Iz barke dviga se dim visok,
Ko pljuskajo nanjo valovi.
„Moj Bog, moj Bog! o kam, o kam?
Nevarna morska je cesta. –
Pogum, pogum, saj nisem sam,
Gospodova roka je zvesta!“