Obdaja krog in krog me neprodiren,
Neskončen mrak;
U noči tavam zbegan in nemiren,
Potrt, šibak.
Kak zlobni duh me v noči tej podi,
Obupom silnim mi srce duši?
Brezdanje žrelo pred nogo mi zije –
Pekel teman!
V globini zelen plam vršeč se vije,
Pogled strašan!
Iz žrela gost, žveplen vali se dim;
Ah, dih mi jemlje, tresem se, medlim!
Preže na me že furije peklene,
Strašno, strašno!
Oh, kdo me reši? Črno tmo razžene
Kdo naj mi, kdo?
Kdo naj vzdrži na robu me propada?
Odkod, odkod naj mi zasije nada?...
In čuj! nakrat skrivnosten glas šepeče
Mi na uho:
Pogledaj kviško, zbegano človeče!
Poglej v nebo!
Nad teboj čuva vsemogočni Bog,
Zaupaj vanj, in reši te nadlog!
Oh, mili glas! oh, luč! odkod mi siješ?
Beži že noč!
Ti nov mi up v potrto srce liješ,
In novo moč.
Oh, vera sveta! tvoj nebeški žar
Nikdar me ne zapusti več, nikdar!