Oj, kam, oj, kam drviš me, silovita
Zmagalna moč?
Čemu pehaš nevsmilna me, srdita
V brezkončno noč?
Tvoj ostri mraz pretresa mi kosti,
Zastaja dih mi, gasnejo oči!
Oh, česa naj oklenem se na poti
S trudno roko,
Da ne zanese me vrtinec toti
U večno tmo?
Pa kaj naj bom z nevihto se boril,
Ki hrast izruje kakor lehko bil?
Naj bo! Razsajaj, srdi se, drvi me,
Besneča moč,
Čez drn in strn; nevsmilno zavrti me
V brezkončno noč!
V obupu srce strto hira, mre;
Iz niča sem – naj nič me spet požre!