Zamolkel hrup, blesteč odsvit, šumenje ... Kaj znači to, kaj snuje se v daljavi? Kaj groznega še bode! Človeštvo je v zmešnjavi,
Opojni vzori mamijo narode; Vzdiguje vsak se: ta kriči, ta joče, In človek sam ne ve, kam gre, kaj hoče: Prihodnost temna nam zija naproti,
In ni rešilne poti! Evropa stara, oj, Evropa kriva Zabredla v stran si! Kam te s poti prave Novosti priženo nezdrave?
Ti meni vidiš se prostrana njiva, In klete čez in čez kali bohotno Nemir, nesloga, bratomor poganja. Oblakov gruča nad teboj togotno
Vrši preteč, nevihto ti naznanja ... Že davno osamela je devica Pobegnila od tod pravica, In narod vstaja proti rodu,
Močnejši uklepa slabšega v okove; Stanovi na stanove Vale se, človek vstaja na človeka! V krvavem boji zgrabljena, razvneta
Brezupni glad in sitost prenapeta Za pedjo ped si trgata bojišče, Vsak sam za se si priborit ga išče. Ječi, trepeče zrak;
Zavita bedna zemlja v mrak Drhti, in ljuti strah jo bega, Kako v bo vendar konec boja tega … Kakov? – Temni se bolj in bolj obzorje,
Oblaki se vijo togotni, Vse vre, šumi kot morje! … Bog, večni Bog nad nami, Tvoj bič nam žvižga nad glavami,
In beda se povsod odziva! Kakov pogled! Dim rase proti nebu, Požarov svit po zemlji se razliva, Mogočen grom, ropot zemljo, nebesa
Od kraja v kraj pretresa. Ogromna tolpa razbrzdana, ljuta Divja, mori, podira Brez uma in brez čuta.
In dinamit grmi, in mesta, sela Ruše se v prah do cela ... Povsod požar, kričanje smrt! Pobit, preplašen, strt
V poslednjih mukah rod človeški stoka! … Dovolj strahu in joka: Strašan si, Bog, v pravični jezi, A če je volja Tvoja,
Z roko Ti silno vendar vmes posezi. Dovolj, dovolj je boja! Zemljanom bednim, Stvarnik, daj pokoja!
Cookies on Poetry Cove