Vidovc.

Na desnim posavskim okraji, Na Vreču Begunšci v obraz, Se Vidovca vzdigje naras Na skal treh krepotni podstaji.

Če ljudstva vojske so morile, Jih plašil je sovražni boj, Napadle jih morivne sile, Alj strašil je serdit osvoj:

Orakelj prašat so poslali, Rešenje zvedit zlih nadlog, Izreka njega se deržali, Izrek jim bil je sodni bog.

Kar Pitja modra govorila V nadušji božjim s trinoga, Gotova je resnica bila, Ki sama rešit' pravdo zna. –

Tako megle nas obdajale Svobode so temnivši dan; So komaj se še le razgnale, Nam boj obeta novih ran.

Od mest nemira, zatiranja Pravic nam vsim perrojenih Bežim od strastniga pregnanja V samije krajev ljubljenih;

Tje, kjer na skalah treh se viši Visokiga Vidovca kom; Ne stresejo ga burje piši, Ne Save hrum, ne neba grom.

Na njem okoli če pogledam Po domačii krog in krog, Bregove sive zaporedam, Ravnine krasne, zali log,

Visokih gradov razvaline, In Save slišim val in šum: Nebeški duh serce prešine, Se vname v persih mi pogum,

Povzdigne up za boljši čase. Pogledu v bivše, zdajne dni Prihodnost tudi jasna vda se, Ker njih je njim enaka hči.

Solzica mi v očesu vsahne Potihne tožba žalostna, Veselo serce se oddahne Danico Slave ko zazna;

Ah ravno malo je slovela Zaterla jo je ptuja moč, Se bode krepko oživela, Ko vniči zatiranja moč.

Od severja v lepe ravnine Očetno ozira se Stol, Od juga oglasa se dol Od batniga zlega fužine.

In iskrice iz rudotopa Se drenjajo, kitijo kar, Steguje vun žig se in žar Skoz ploše visokiga stropa. –

Na celim Gorenskim se pravi Od zvedenih starih ljudi, De kralj nek Slavjanski leži Pokopan na Stola višavi.

V pravljicah jasno govoreča, Pomembna ljudstva je modrost; Alj ni ravnina sužna ječa, Na hribih živa le prostost? –

De kralji, pravijo Slavjani, Na gorah so pokopani, Gotovo to nam pač oznani, De naša moč še zmiraj spi

De narod naš brez duše prave Ožuljen rob le ptujca je, Ki mu vničuje dela Slave, Vse kar načini, koj podre.

Kdaj bo nesreča ga 'zučila, Ki ga teži ko bleda smert? Kdaj vendar prebudila Do ptujca v njem bo serd in čert,

Ki vse, kar si domislit more, Prenesti sili ga na speh, Kakor za sužni plat pokore Nekdaj zadolženih pregreh?

Kdaj, kot ognja iz ruda, Se čista jasna vun cedi, Slavjanu bo osoda 'z truda Težav rodila sreče dni,

De s hribov žlahtne si merliče Z nebes pomoč in blagoslov Za odrešenje si pokliče, Kdaj vreden bode tih darov?! –

Na levi poslopje Triglava Do modriga neba kupi; Na desno valovje šumi, Ki žene skoz Kranjsko ga Sava.

Za Savo polje in poljica, Gorenske strani se ves kras, V dolinah, po hribčkih vas, Za cerkvijo vzdigje cerkvica.

Kraljeva Sava šumno teka, Okrog se zlega hrum valov, Z bregov okrajnih plašno jeka Ko glas gromeč, ko serd strahov.

Kraljeva Sava, hči Triglava Naprej ponosno hitro gre; Zavedna, de nje mati Slava Oživlja, zopet krepi se,

Nabira si vodice jasne, Kar jih po krajnskim le šumlja, Mogočna vala, širost' rasne Iliram serčnim jih pelja

Pelja in bistro z njim zapoje, De glas krog in krog grome: „Nazaj sinovi polje moje, Dobite daljne mi meje!“

In jek jezerokrat zapoje, Z doline vsake in gore: „Poglej junake čverste svoje, Za tebe vmreti vsi žele.“

Prav blizo na levi zidovje Je stariga Pust'ga gradu, Zarašeno že od mahu Enako, ko zderto skalovje.

Se čudna povest pripoveduje, Kako de prišel je v pogin, Pove za očetom jo sin, In tak se naprej razglasuje:

Kjer vidiš kamnje tam, Je bil mogočni var; Spremenil v prah ga sam Je grada gospodar.

Pod gradom hišica V nji zala deklica Je bila Ančika, Gospoda ljubica. –

Bil je gostivni dan, Gostovi vkup grejo, Gospoda lepi stan In vince hvalijo.

Pokriva nočni mrak Zdaj Lipniško že vas, Zapoje z turna jak Polnočni trombe glas.

Se Ančiki zazdi, De ljubiga ne bo; Detešce položi V tekočo zibelko.

In trudni vleže se, Se sanja ji strašno, De ji vmoriti če Detešce nje nekdo. –

Ko se od rok do rok Kozarčik krog versti, In šum in vriš in stok V pokojno noč verši:

Odide hitro preč Iz grada vun gospa; Korak jo zlo hiteč Po bregu v dol pelja.

Ustavi pazno se Pred majhno hišico, In tiho notri gre Clo v spavno izbico.

Otroka vidi – sad Moža nezvestiga – ; Po sercu kakor gad Ji jeza poigra.

In nagloma zlato Zagrabi iglico, Zabije jo močno V otroka glavico. –

Zlo mati meče se, Se sanja ji strašno, De ji vmoriti če Detešce nje nekdo. –

In hitro kot megla Morivka se zgubi Z moriša splašena, Kar more v beg spusti.

Gospod pogrešel je Ženo zaročeno; Koj mu po glavi gre, Kaj de pomeni to.

In pošle hlapca tje K preljubi Ančiki, De zve, zapazi vse, Kar v hiši se godi.

Vse hlapec spolni prav, In ko je videl vse, Gospino clo spoznal, Domu koj verne se.

Pove to berž zvesto Jezika gladkiga, De bilo je strašno Povest poslučat’ ga;

Gospoda de obraz Postane mertvobled; Serce mu stresa mraz, Divja njega pogled.

„O žena, ti pošast!“ Kričaje dere se, „Osvete huda strast Naj zdaj okrepi me!“

Ko neba hitri blisk Leti v gospeni hram Iz ust kriči mu vrisk, Strašno cepta z nogam’.

Gospo prešine strah, Zgubi morivka moč; Gospod poskoči plah Grozivno kričajoč:

„Prišel je kazni čas, Za–te ni več moj grad!“ Poprime jo čez pas, Telebi jo v prepad.

Ko neba hitri blisk Pusti moriša hram; Iz ust doni mu vrisk Strašno cepta z nogam’.

Žvepljeni plamni žar Po gradu stresa ’z rok; Zažge se hitro var Sveti v neba oblok.

In berž na vranica Poskoči hitrih nog, De hribec od podkva Zajeka krog in krog.

Razdjal je plam goreč Ves grad, hudobni kraj, – Alj konjika nič več Ni blo na dom nazaj.

Zaloge grada vse Zagrebel koj na hip, Ko grad poderl se je, Kruševja je posip.

Večkrat tu vidli so Plaziti kačo že; Boje se grada zlo, Nihče vanj rad ne gre.

In vendar jasno noč Gre mož hrupeč darov, In koplje tam na moč, Se ne boji strahov.

Iz sutja se izmot Strupeni vzdigje gor; Ko vidi, de život Je kačji, zgine skor.

Krog pasa kluče ima, Po shrambah pazno gre; Ko strah dervi moža, Za nji se zavije.

In tako mu strašno Zažvižga na uho: „Te zaloge Bo dobil,

Ki 'z nadloge Strašnih sil, 'Z kačje me počasti Iz pekla oblasti

Od spremina škoda Mene rešil bode. Na dvorišu Trup zborišu

Se vzdiguje, Razširuje Lipa stara; Dolge čase

Sama rase Vsiga vara. Kteri 'z njene dile Imel bode zibelko,

Iz sovražne sile Mene revco rešel bo.“ – Ko take besede izreče Po skalah jo hitro odteče. –

Mož urno gre domu, Na noge spravi vse, Povedba od strahu Od ust do ust zdaj gre.

Pa še današnje dni, Vender – nasekana – Tam zmiraj še stoji Prečudna lipica. –

Razdjal je Slave vse gradove Nar hujši, urniši osvoj, Zapregel v sužnost vse sinove Narodov njenih je – razdvoj.

V deželah njenih silno lepih Razpora le kraljuje vkaz, V domačih domorodnih sklepih Ga ptujca zastrupi zalaz.

Slovenja hodi na drobiše, Kjer bil sinov je prosti stan, Se joka milo, glasno zdiše Od bolečine hudih ran.

Iz spanja kliče svoje sine, Rešenja moč jim razode. Moč – zloge vsih edine – Pomembne glase jim pove:

„Oj vnovič lipo zasadite Na širni, prosti kraj, Pomen zaveze nje vpelite V slovenski dom nazaj.

In ko steguje se mogočna Širokih vej operjenih, De žalit' sonca moč prevročna Pod njo ne more vtrudenih;

Od tla zemlje, do zvezd visoka Ko kliče vas na senčni plan, Rodila rešniga otroka, Vam bode pervi – slavni dan! –

Za Begnjam stoji na višavi Grad viteza cenjeniga; Na krušu že koj se pozna, De Kamnek zaprav se mu pravi.

Zlo čudna povest pripovduje Od perve se stavbe gradu, Pove jo rad oče sinu, In tak se naprej razglasuje:

Bil vitez je grozne postave, Moč njega krog znana je bla, Premagal na dvoru deržave Naprotnika je močniga.

Zidati v Begunšce predhribu V skalovje pertisnjeni grad Za svoje narode če zibel Napraviti zidov oklad.

Zidarja pokliče, mu reče: „Prav vreden podam ti rad dar, Če zdelaš, ko leto preteče Po volji ti meni tu var.“

Že poje na hribu višine Ječivši nad skalami bat, Se širi na vzdigu skaline Prederzno osnovani grad.

Že hvali se mojster slaviten, Ob kratkim doveršen de bo; Na čelu ponos se očiten Mu sveti, in 'z ust gre gladko. –

Begunske doline pokrije In mrazi ponočni zdaj mrak; Na nebu zvezdica ne sije, Temni ga viharni oblak.

Za gromam gromenje le vdarja, Zažiga za bleskam se blesk; Potresajo dela zidarja, Posipajo rahlo ko pesk.

Razdjano je daljno zidovje, Ga sterla je strašna pošast, Ki bližnje poseda bregovje In skerbno varuje kot last.

Ko jasno prisije prihodni Blišeči za gorami dan, Se vidi, duhovi de zlodni Poderli so zidani stan.

Prestrašen tam na razvalinah Prepaden zidarček stoji, Vzdigvati na sivih skalinah Podložnim ga zopet veli.

Kar le so čez dan perzidali, Podre se prihodnjo jim noč; Če ravno so stražo deržali. Ne vstrašijo škrateljna moč.

Noč tretjo pa pervi na straži Sam mojster razserden stoji; Tam škrateljna kliče po vraži, Dokler se mu ne oglasi:

„Jaz tvoje zidovje, Ko rahlo prahovje Bom trešel v razval; Moč silna je vraga,

Grad močni premaga Naj terdnejših skal. Naša moč Tiha noč

Skalni sklad Naš je grad; Nas odriti ni mogoče Iz bregov kraljeve koče.

Taki mi ljudem smo škrati, Taka moč in zakon tak, De, kdor hoče tu zidati, Nas prositi mora vsak.

Zidaj, zidaj jako Na veršini gor, Za rešivno tlako Oskokrogli dvor.

Scer tvoje zidovje, Ko rahlo prahovje Bom trešel v razval; Moč silna je vraga,

Grad močni premaga Naj terdnejših skal.“ Spreminjajo mojstru se lica, Pogrezne se skoraj u prah;

Kar tirjala je govorica, Obljubiti sili ga strah. Koj drugi dan kviško poskuša V od vraga zaznamvani kraj;

Ne upa si živa tje duša Speljati za delo stezaj. Se mudi in trudi, ne vpeha, Naredil po skalah je zid;

Že tedni teko, in ne neha, De vzdigje mogočni se zid. Zdaj mir še le mojster uživa Sozidati vitezu grad,

Ko v turniču kroglim prebiva Popred nagajivi že škrat. In zmiraj še turnič stermeči Na skali visoki čepi;

Zavezan v neskrušeni ječi Škrat divji pokopan leži. Kaj naše so le vse naredbe? V začetku sila naglosti; –

Speljanja, konca in nasledbe Duh hudi voj nam zaderži. – Zastonj le bomo poskušali Spolnjenje svojga upanja,

Gradove mi le v zrak zidali, Če ne dervimo v beg duha, Ki nas mori, ko strašna kletev, In sklepov nam razdera čin;

Duha, ki sin ga po očetu, Od roda rod dobi v pogin; Duha nesrečne razpertije, Zabave domorodnih djanj,

Sramote naše domačije Slovenje vzrok skelečih ran. – O kak težko že pričakujem Presrečni čas edinosti;

V nebo po nji zdihujem, In vender jo med nami ni! – Ko bi prišla, ne blo se bati Bi več nasprotnih zabavljic,

Ne skerbno treba ogibati Se domorodnih clo pušic. Veselo struna bi zapela, Ki milo toži v tiho noč,

Ljubezen doma oživela Dobila svojo celo moč; Zidala v sercu bi sediše, Kjer čisti se života kri,

Kjer je poguma plam, ognjiše, Ki žari vid nam s strelami; Svobode gorkojasni traki Zjasnili bi neslavne tme;

Zbežali sužnosti oblaki V dežele druge čez gore. – Za Dobričo ’z hoste vun gleda Tam hudiga grada razpad

De bil zlo razširen je grad, Spričuje zidovja še čeda. Se čudna povest perpovduje Od kačje prikazni strašne;

Sinu jo rad oče pove, In tak se naprej razglasuje: Bil grad visok je zlo močan, Mogočnih grofov čversti stan;

Vse bilo njim je nek pokorno Na spodnjo stran, na zgorno. Nasprot na verhu hribica Je stala lepa cerkvica;

Železna pot od grada stana Do cerkve bila je speljana. Če mlad grajšak nevestico Pripelje si ženičico,

V nji jima pop roke povije Za znak življenja harmonije. Grajšak in zbor njegovih trum, Ko kliče ga vojaški šum,

Gre tje Boga še počastiti, Za krepko ga pomoč prositi. In kadar zmaga ga nazaj Pripelje v ljubi doma kraj,

V ponižnosti spet čast, molitve Se v cerkvici verste hvalitve. – Na Krajnskim zlo razgraja Turk, Prelit kervi marskteri curk

Je bil že za domače polje, Alj vendar neče biti bolje. Perdirja hrupa silniga Do meje Grada Hudiga;

Ga hoče z naglo silo vzeti, Ga hoče nagloma podreti. Se terdno vender grad derži, Dokler še ima kaj jedi,

Dokler vode ne pomankuje; Če ravno Turk ga zaničuje. Alj delj obstati ni blo moč, Kot eno še in zadnjo noč,

Tud Turk že komaj čaka, Končati kristovga junaka. Že sveti se od vsih gora Zor jasni jutra bojniga;

Vse v gradu sable brusi, Ojstrost orožja vse poskusi. In kakor morja serdni val Na znamnje jedno vsa derhal

Moči, pogumnosti neznane Na turške trope vunkaj plane. In Alah! Alah! 'z šotorov Se zlega krik sovražnikov;

Če bolj Kristjan nad njimi zgraja, Več jih nad mertvimi le vstaja. Hudo se vname strašni bor, Ne bor, je divje klanje skor,

In Turk – neznana moč je vraga! – Kristjane vse premaga. Na štirih voglih grad zažgan Je bil popolnama razdjan.

Nihče ne zida ga od časa Zabljenja mah ga le zaraša. Pastir živinco berznih nog, Pri gradu pase zdaj okrog;

Boji se ga, in se preplaši, Ko sliši se, de tamkej straši. Enkrat je ogledaval tam Pristavic grada širni hram,

Kar kača se je prikazala In na uho mu zazvižgala: ,,Odtergaj ti Koj šibe tri,

Lepo oderte, De se ko terte Lahko zvijo. In vdar’ z eno

Čez pas me, pa moči neznane, Kar ti je v krepki roki dane, De žar kervi ’Z mene puhti;

Če zlo se ganem In strašno planem, Le z drugo še, Pa hujše me,

Le vdari, pa moči neznane, Kar ti je krepkih rokah dane, De plam se peni ’Z mene iskreni;

Če v tebe rinem, Kervava šinem, Le z tretjo še, Pa hujše me

Udari, pa moči neznane, Kar ti je v cverstim truplu dane. Tako boš mene rešel, Ter v prah duha tud trešel,

Ki vedno te pregana, Ko skrivna moč neznana. Če tega ne storiš, Se mene pred zbojiš,

Te vedno bo podil, In tvoje vse zarode. Napravljal zmiraj škode, Dokler bo kteri živ.“

Pristavic zlo prestraši se V trepetu hitro hoče vse, Kar kača mu velji, storiti, In tako sebe odrešiti.

Odterga si Koj šibe tri, Lepo oderte, De se ko terte,

Lohka zvijo. In vdar’ z eno Čez pas jo koj moči neznane, Kar mu je v krepki roki dane.

De žar kervi Iz nje puhti; Ko zlo se gane, In v njega plane,

Jo z drugo še, Pa hujše le Udari, spet močni neznane, Kar mu je v krepkih rokah dane,

De strašno peni ’Z nje plam iskreni; Ko v njega rine Kervava šine,

Ne more ostati, Kar more dirjati, Po kamnju leti, In ko se vali

Iz njega doni: „Te vedno bo podil In tvoje vse narode; Napravljal zmiraj škode

Dokler bo kteri živ“! – Stoji še vedno hišica Zaroda tam pristavskiga; Je prazna sreče, blaga,

Ne more odpoditi vraga. – Odprimo bukve bivših časov Naroda zgodbe našiga, In Klio reče jasnih glasov

De bila sta junaka dva, Dva bila Slave le sinova Prostivši nje nesrečni puh, Visoko cenjena bogova

Sta bila Samo, Svatopluk, Slovence pervi na Frankone Za dom in Slavo pelje v bor, In drugi stresa ptujcov trone,

Madžarov, Nemcov silni zbor. Njega življenja čas prestrašni Za vse nasprotnike je bil, Bežali vsi pred njim so plašni,

Kamor jih njega meč dervil. Ko mu življenje zdaj poteka Madžaram serden še strašno Zakletbo smertnobled zaveka

Prot nemcam vzdigne sabljico. Oči so njemu se zaperle, Sinovi niso razumeli ga, Derhali ptuje so priderle

Od Madžarov in 'z Nemškiga. Sinovi razdele dežele, Sovražnikov se krepi kljub, Slabotna moč, slabo povelje

Nabira si nebrojno zgub. Vsi v robstvo zopet propadejo, Nr vzdignejo več 'z njega se, Nekdanjo slavo zagrebejo

Protivniki v zabljenja tme. Zdaj Slava tret'ga pričakuje Junaka dom prostivniga, Po njem že dolgo izdihuje, –

Oj kdaj vender pričaka ga?! – Kar vidim, je vse pomenljivo, Kar vstaja, podera kar se gre. Prihodnost povedati če

Pomembno, če ravno ni živo. Kdo vender ne pozna namena Vstvarjenja vsiga, vsih reči, Poredama de porojena

Se vsaka v moči tud zversti. De, ko preroknja miliočim Tolaži revčikam serce, De z migam skoraj jim vidjočim

Tud boljši čase napove, Ko zakon ta je vse narave, Ki veže vse, kar je stvari, Nobena de od večne slave,

Zaničevana večno ni. –