Mati lepa, mlada mati Sprehajaje se po trati Plete kite venčike; Mali sinček, sinček zali
Krasne kite, vence hvali. Za-nje terga rožice. „Pleti meni tudi kite, Vence z zalih rož povite,
O predraga matica!“ Tak veselo sinček prosi, Zbira rožce, vkup jih nosi, Kar nar lepših le zazna.
„Gledaj, gledaj ah rudeče, Žarnojasne in goreče, Glej cvetlice mati glej! Svitle, ko zlate kresnice,
Žarne, ko neba zvezdice Kak se zovejo, povej!“ „„Sinček! rožce te rudeče Žarnojasne in goreče,
Maki so zarudeni; Tak ljubezen v sercu vneta Mora biti tvoja sveta Za domače vse reči!““
Sinček skoči, krog pogleda, Kar mu kroglovita, bleda Zabliši cvetličica. „Mati ljuba vidiš te le,
Bolj, ko merzli snežec bele, Krila tak nedolžniga?“ „„Sinček mali! rožce te le, Bolj ko merzli snežec bele
Imenujejo se slak. Tvoje serce ptuje zlobe, Ptuje želje in hudobe Mora biti čisto tak!““
Rožce druge krog išeči, Od veselja hrepeneči Sinček k materi hiti: "Ko nebesa večne slave,
Mati glej cvetlice plave, Lepših oj gotovo ni.“ „„Ko nebesa večne slave, Te cvetlice čistoplave
lepe so plavičice. Kakor zvezde neba cesti, Moraš biti vedno zvesti, Vreden sin Slovenije!““
Serčno reče – rožce zveže, Sinku jih na serce vleže, Jasno vzdigne mili glas: „„Mali sinček, sinček zali
Zvesto ljubi, zvesto hvali Rožce te, življenja čas! V žitu zvesto vkup rasejo, Z njim objete, z njim padejo,
Kadar serp odseka jih; – Tih zato vzemite znakov Kar vas serčnih je junakov, Na slovenskim rojenih. –
In ko vlečejo težave Se brez mira, se brez sprave, Nad preljubo materjo: Z njo junaško se deržite,
Jo rešite – z njo padite, Ak zapusti jo nebo! – ““ Serčni govor sinka vname, Besediti vneto jame:
„Mati, ljuba matica! Rožce bodo povenele; – Alj za vek so želje vnele Slavne želje v dnu serca!“
Cookies on Poetry Cove