Struna.

Z Bogam, z Bogam časi strašni! Ko z trepetam sim pevala, Vedno jeze vaše bala, Bali moji sinki plašni.

Se hudo je pač nosila Vsemogočnost samovlade! Mi je glaske prostomlade Vse mi pesmice morila. –

Oj vi časi, časi srečni! De ste vender zazorili, De ste mene oprostili, De potožim čas moj ječni:

Pela v jutro sim slavično Milo, prosto, serčnoživo, Kak nesrečno in goljfivo Ptujc zatira dom krivično.

Kak de revna mati slavna! Kak de revni njeni sini! Kak hudobna v domovini Sila vlada nenaravna!

Kak de vender terdnozvesta, Veri stari, star'mu caru, Zaupljiva, kakor varu, Kakor dragimu nevesta!

Alj de bode se vtrudila, Ah prezlo jo rane vžgejo; De si bode staro mejo Slavo staro oprostila.

Kak de mora zamolčati Se pravice glas nebeški, Kak de slep je rod človeški De ne more jih spoznati!

De uči jih naša vera Slavna vera, vera prava, Sveta daljniga narava, – In še človek jih zatera! –

V jutro tako sim pevala, Omolčala krog poldneva, Sim preglasna bila reva, Sužnosti sim se izdala.

Sim zvečer bla citram sneta, Stergana do zadnje bilke, Pesem prostopevne Vilke, Med ljudmi strašno prekleta.

In ročica, ktera vbrala Me soglasno je sestricam, Naglo vkovana sponicam, V ječi temni prebivala.

Serce krasno, prosto, blago, Ki mi pesmice vdihnilo, Ah zbolelo je pod silo, Dalo je življenje drago.

Jaz pa Vilo žlahtno ljubim, Ljubim mater svojo, Slavo, Peti oj neznam nepravo; – Sinka svojga, glas, naj zgubim.

Bolj ko vse so mi sestrice Drage strune, pevc slaviti; Z njim se hočem veseliti, Z njim podati se v temnice.

In svobodo, kakor večno Vladarico nad zvezdicam' Cenim bolj, ko med kraljicam' Nar bolj krasno, nar bolj srečno.

Saj v svobodi, mater Vilo Sestre, sinka, petje, pevca, Pravdo glasno imam revca; Ah zato sim pela milo:

Kak svobodni časi srečni Ki so zdaj nam zazvonili, Kak de strašni so nemili Časi sužni, robni, ječni! –