Zemlje meje hladnih mrakov Opasuje tme obroč, In na nebes zmed oblakov Gori pelje čudna noč
Brez brojila zvezde jasne, Zvezde, ljube lučice, V neizmer svetove krasne, Vse svetove vstvarjene.
Razodeva vsa se slava, Ne premeri je obzir; Truda polna zemlja spava Vživa nočnotihi mir.
Jaz ne morem počivati, Ljubim zvezdice svitle; Moram, moram jih prašati, Kdaj mi žalost odpade.
Ni miru mi zemlja dala, Ne veselja, sreče ne; V pit življenja nalivala Solze grenke žalostne;
Misli prostiga čutenja S kaznijo nasledvala; Serce želno oprostenja Pa v verige vkovala.
Vzeti hoče mi resnice Vere, tolaženja up, Za nebeške pa pravice Mi ponuja slepi hrup.
V takim dvom serce mi vjame, Alj za revce čuje Bog, Čuje Bogek mili za-me, Odrešiti me nadlog?
Prašam tak ljudi modrejne, Dneva žarniga svitlost; Alj ljudi temno bledenje Ne razkaže mi resnost;
Dan pa mi prejasno sije, Živo vse je, preglasno: Nočnomirne le samije Serce potolažijo.
Svitle zvezde razjasnijo Serce žaljno, in oko Čudnomile mi velijo Poslušati, kar reko:
Kar ti dan in ljud nemore, Kažemo me zvezdice, Glej, na svitu vsake zore Boga sled zaznamvan je!
Duh se vzdigne prot zvezdicam, Zapusti megleni stan; Čudna moč da perutnicam Bliska gib, in piša gan.
Hitro se pod njim v oblake Skrije zemljice oblok, Menj in menj vidljive znake Odpodi svitlob pritok.
Veči, veči – neumljivo Rase svetov snid in zbor; Vse se suče, vse je živo, Tu mogočnosti je dvor;
Vse se vjema, vse se veže, Hipno ogne teku tek; Modrost večna svitle mreže Čez nebo razspenja v vek.
In ko dalje, viši žene Gor duha prečudni gon Skoz svetove vse vverstene V red neskončni, večni spon:
Nagloma mu tir dereči Svit nebeški zaderži, Duh slaboten in trepeči Pred – Stvarnikam omedli –
Morje bleska ga oblije, Veličanstva moč in kras; Iz sostav svetovnih bije Harmonije večne glas:
Eden le je, ki vse vstvarja In osnuje vsiga red; Sklep, trenut in mig vladarja Strese pota sončnih čed.
Kar je pervih, kar je zadnih Vse občuje sam stvari; Bitja vsih osnov je vradnih Vse vidjočih je oči.
Červ podlaga ni stopine, Če ne hoče stvarnik sam, Sonca svit in tek ne mine Če ne vgasne on mu plam.
Kar si sredstev on izbere Vsih modrosti je način; Njega pota mnogotere Ne zalazi kak modrin.
Vse stvari on skerbno vozi, Vsaka ima svoj namen, Njega sklep derži se skozi Neumljiv in nezrečen.
Vsaka mora dopolniti, Kar odloči Večni ji, – Čez Boga ne sme tožiti: – V njem ker hudiga nič ni.
Če te danas še v nesreči Krije revnosti osip, Lahko ti jo v radost veči On prestvari koj na hip!
Glasi večni pošumejo, – Moč pobegne perutnic, Gona proste omahnejo Ko zadete od pušic.
Je prejasna, je prečudna Neba daljna, večna pot, Duša krasa, bleska trudna Pade na zemljico spod.
Bolno serce se pozdravi – Čez Boga ne toži več; Bralo v neba je naravi, De je Bog za vse budeč,
De vsa žalost tamkej mine, Kjer je večni duše dom, Kadar nas iz solz dolin Tje pripelje naš porom.
Cookies on Poetry Cove