Zelenobled obraz mlade cvetlice
Pogleda z zemlje na polja ravnine;
Goreči žarek od neba višine
Trosi ji blesk in cvetje v zalo lice.
Kar merzla sapa perjiče glavice
Odpihne – jo verti, de revca zgine; –
Alj ko spomlad obiše spet doline,
Predrami lepši njo in nje sestrice.
Tako slavljanske lepe so dežele
V svobodi svoji pervi razcvetele;
Alj sužnost hitro vse je zamorila;
Moči nar boljši vse so v njih zaspale. –
Kar sužnosti megle so se razgnale, –
In ena se za drugo je zbudila.